Pomislili bi, da ne gre za zelo prelomna dela, po drugi strani pa so bili ovitki pop ali rock plošč za naš prostor izredno pomembni, nemalokrat celo prelomni. Čeprav bivša jugoslovanska kritika površno ali namerno veliko višje postavlja ovitke plošč skupin Bijelo dugme, Riblja čorba, Idoli, Haustor in celo Prljavo kazalište, je kolikor toliko objektivnemu opazovalcu hitro jasno, da jim ovitkov, kot so jih ustvarjali Laibach, Buldožer in Kostja Gatnik, južneje od Slovenije ni uspelo nikoli izdati. Da o političnem vplivu slovenskega panka in nekaj kasneje novega vala niti ne govorimo.
Buldožer, Pljuni istini u oči (1975)
Eden najpomembnejših jugoslovanskih rock albumov je plošča Buldožerjev iz sredine sedemdesetih. Marko Brecelj, Boris Bele, Uroš Lovšin, Štefan Jež, Andrej Veble in Borut Činč so ustvarili najboljši ne samo slovenski, ampak kar jugoslovanski album. Na prelomni plošči, polni mešanja slogov v psihedelični maniri, od rocka do popa, od spogledovanja s šlagerji do jazz rocka, je nekaj tematskih sklopov, ki sta jih podpisala Brecelj in Bele, a se zdi vsaj enako pomemben kot glasba ovitek plošče. Slavko Furlan si ga je zamislil kot časopis z več stranmi, od politike do športa, s kriminalnimi stranmi, kratkimi zgodbami in različnimi fotografijami skupine. Zabavno in provokativno čtivo, ki ga je vredno brati podrobno in med vrsticami. Nehote se človek spomni na skladbo Časopis, ki je leto prej izšla na Brecljevi plošči Cocktail. Legende so govorile o tem, da je bila plošča Pljuni istini v oči najprej razprodana, potem pa, tudi zaradi ovitka, prepovedana, a se to vsaj uradno ni nikoli potrdilo. Je pa dejstvo, da oblikovalcu Slavku Furlanu pri delu ni pomagal Kostja Gatnik, kot govorijo urbane legende, drži pa, da je Gatnik kasneje samostojno ustvaril nekaj nepozabnih ovitkov.
Oko, Raskorak (1976)
Kostja Gatnik je za jugoslovanski, ne zgolj slovenski album rock skupine Oko zarisal enega svojih najboljših ovitkov – okroglo oko, ki samostojno pa tudi malce grozeče plava v rdeče-črni tekočini. Ovitek so si vsi zapomnili, skladb z albuma pa niti ne, čeprav je na električno kitaro za Oko igral takrat naš najboljši solo kitarist Pavle Kavec, slovenski Jimi Hendrix. Kavcu so pomagali Tone Dimnik na bobnih, Franjo Martinec na bas kitari, klaviaturist Andrej Konjajev, tolkalist Miha Vipotnik in pevec Zlatko Manojlović.
Jutro, Dobro jutro (1980)
Še en biser slikarja Kostje Gatnika je ovitek za ploščo rock skupine Jutro. Skupino so sestavljali uveljavljeni, celo studijski glasbeniki, od ustanovitelja, solo kitarista in pevca Zorana Crnkoviča do basista Mira Tomassinija, bobnarja sta bila Agim Brizani in Pavle Ristić, pomagala sta klaviaturist in saksofonist Lado Jakša ter bolgarski pianist Jordan Gančev. Rock plošča v času novega vala ni naletela na veliko navdušenje, je pa dejstvo, da je ovitek v nekaj potezah sijajno orisal socialistično jutro v velikem mestu.
Pankrti, Državni ljubimci (1982)
Avtorji najbolj provokativnega ovitka Pankrtov so člani skupine in umetnik Simon Mlakar. Kodrasti mladenič na ovitku je pisec besedil in tihi član skupine Gregor Tomc, ki objema spomenik italijanskim borcem prve svetovne vojne na ljubljanskih Žalah. Ena najboljših plošč prve jugoslovanske politične in pank skupine je izšla šele potem, ko jo je takratna šund komisija natančno pregledala. Danes si slovensko rock zgodovino brez zimzelenih Za železno zaveso, Junaki drucga razreda, Punca ne še umret … težko predstavljamo.
Kompilacija, Lepo je … (1982)
V osemdesetih so izšle tri pankovske oziroma novovalovske kompilacije, ki so bile, pa naj nam južna kritika oprosti, vsaj tako pomembne, vsekakor pa veliko bolj provokativne in politično sporne kot Paket aranžma. Mojster, ki je ustvaril lepo serijo ovitkov, akademski slikar Kostja Gatnik, se je podpisal pod drugo kompilacijo, ki se je z naslovom norčevala iz znane kičaste socialistične Lepo je v naši domovini biti mlad. V ozadju so prelepe slovenske gore, spodaj pa nesnaga z imeni bendov, ki so bili na plošči: Lublanski psi, Kuzle, Šund, Indust bag, Buldogi.
Sedmina, II. dejanje (1982)
Gorenjska skupina Sedmina je v svojem času, v začetku osemdesetih, izdala dve veliki plošči. Gre za eno prvih, tudi eno bolj zanimivih slovenskih etno skupin, ki je brskala po slovenski glasbeni zapuščini, a vseeno ponujala predvsem avtorske skladbe. Oba albuma je oblikoval oziroma naslikal Veno Dolenc, drugi ima na psihedeličnem ovitku dva strašljiva lika, podobo gole ženske in mehurčke z otroki in živalmi. Jakše pred Jakšetom, bi lahko komentirali. Na plošči so peli in igrali Edi Štefančič, Lado Jakša, Božo Ogorevc ter Veno in Melita Dolenc.
Jani Kovačič, Ljudje (1983)
Oblikovalec Matjaž Vipotnik si je skupaj z Janijem Kovačičem ploščo zamislil z naslovnico, na kateri je slika iz filma Križarka Potemkin, ki ga je režiral Sergej Eisenstein. Gre za rekonstrukcijo prizora na stopnicah Odese, kjer carska vojska strelja na civiliste. Celoten prizor pokola simbolizira nasilje nad nedolžnimi ljudmi, še posebej pomemben je prizor otroškega vozička, ki se spušča po stopnicah. Kovačič je na svoji tretji, sicer dvojni plošči pel skladbe Predsednik ZDA, Revolucija in seveda najbolj znano Delam.
Videosex, Lacrimae Christi (1985)
Mojca Polutnik z ljubljanske oblikovne šole, njen sošolec, član skupine Videosex in eden najbolj znanih slovenskih glasbenih producentov Iztok Turk ter ustanovitelj skupine Laibach, tudi občasni likovnik Dejan Knez so si za drugo ploščo skupine Videosex (Kristusove solze) zamislili travestijo slike Venera pred ogledalom. Originalno sliko je približno leta 1651 dokončal španski genij Diego Velázquez. Slovenski oblikovalci in glasbeniki so se odločili samo za eno očitno spremembo: Videosexova gola Venera se gleda na ekranu, ne v ogledalu.
Avtomobili, Dugo toplo ljeto (1985)
Zlatko Drčar je ilustrator futurističnega, celo distopičnega ovitka plošče Dugo toplo ljeto, ki je s srbohrvaškimi besedili očitno ciljala na publiko po vsej Jugoslaviji. So bili uspešni? Težko je reči. Verjetno ne. Še najvišje se je uvrščala skladba Djevojke nestaju u noč. Drčar se ni preveč ukvarjal z vsebino besedil in muziko. Za drugo ploščo novogoriške novovalovske skupine Avtomobili je namreč prispeval popartistično apokaliptično ilustracijo velikih ameriških avtomobilov, ki jih je neznana sila zabila v zemljo.
Laibach, Let It Be (1988)
Slika oziroma slike štirih članov skupine Laibach v maniri albuma The Beatles Let It Be iz leta 1970 (Dejan Knez, Milan Fras, Jani Novak in Ervin Markošek namesto Lennona, McCartneyja, Starra in Harrisona) je malce mračno delo umetniške ekipe Irwin, ideja ovitka pa je dozorela pri samih Laibachih. Posnemanje ovitka je seveda povezano tudi s tem, da so Laibach na plošči v svojem slogu tudi preigravali skladbe liverpoolske skupine z istoimenskega albuma. Uspešnico Across the Univerze je zapela pevka skupine Videosex Anja Rupel.