Prazniki niso izum sodobne države. Človeštvo jih pozna že tisočletja. Stare civilizacije so poznale dneve, namenjene bogovom, obredom, počitku ali skupnemu praznovanju. Kasneje so jih prevzele religije, še kasneje narodi in države. Njihov namen nikoli ni bil zgolj prekiniti delovnega procesa, temveč ustvariti trenutek, ko se posameznik za hip odmakne od vsakdanjega ritma in se spomni, da pripada nečemu širšemu od lastnega dela in zasebnih skrbi. Zgodovina nas uči tudi, da pravica do počitka ni bila samoumevna. V času industrializacije je delovni dan trajal tudi po dvanajst ur ali več, prosti dnevi so bili redkost. Ti, kakor tudi omejen delovni čas ter plačan dopust, so bili rezultat desetletij prizadevanj, pogajanj in družbenih pritiskov. Zato prazniki niso le koledarski ostanek preteklosti, temveč tudi opomnik na socialne pravice, ki jih danes pogosto jemljemo za samoumevne. Seveda je legitimno razpravljati o številu praznikov in njihovem pomenu. Nekateri so izgubili del prvotne vsebine, drugi morda ne nagovarjajo več sodobne družbe tako kot nekoč. Toda vprašanje ne bi smelo biti zgolj, koliko stanejo. Enako pomembno je vprašanje, kaj bi izgubili brez njih. Prazniki zato niso predvsem dnevi, ko ne delamo. So dnevi, ko se spomnimo, zakaj sploh delamo in za koga. To pa je vrednost, ki je ni mogoče izmeriti zgolj v evrih ali odstotkih gospodarske rasti. V času, ko tehnologija omogoča večjo produktivnost kot kadar koli prej, se zdi nenavadno, da se še vedno sprašujemo predvsem, koliko nas stane dan počitka. Morda bi bilo koristnejše vprašati, koliko nas stane družba, ki si ne zna več vzeti časa za človeka.
Prazniki.
Praznike imenujemo navadno dneve, ki niso namenjeni lastnemu pridobivanju ampak duševnemu in telesnemu razvedrilu. Take praznike poznajo menda vsi civilizirani narodi. Že v stari zgodovini jih najdemo. (…) Srednji in do francoske revolucije tudi novi vek nista poznala drugih praznikov, kakor cerkvene, to je krščanske, katere je pa priznavala tudi država. Šele od francoske revolucije naprej so se začeli poleg teh cerkvenih praznikov uvajati tudi posebni državni prazniki.
Temu zgledu je sledila tudi naša država. Akoprav imajo ti prazniki za prebivalstvo velik gospodarski pomen, so vendar pri nas pojmi o teh praznikih precej nejasni. Temu je krivo to, da so v zadnjem času odpravili nekatere državne praznike, na drugi strani pa nejasnost o tem, kdo naj pri nas uvaja državne praznike in pa različno razumevanje besede »praznik«.
Katoliška cerkev, ki pride pri nas Slovencih v prvi vrsti v poštev, zapoveduje pod kaznimi, ki so določene v kanoničnem pravu, da mora ob nedeljah in zapovedanih praznikih počivati hlapčevsko delo, to je naporno pridobitno delo. (…)
Za Slovence, ki so bili poprej pod Avstrijo, torej za jugoslovenske dele nekdanje Štajerske, Kranjske in Koroške dežele, veljajo glede praznikov v bistvu še nekdanji avstrijski zakoni. Za gospodarske sloje pride v prvi vrsti v poštev obrtni red. Ta prepoveduje delo samo ob nedeljah, ne tudi ob drugih praznikih. To je važno pred vsem za industrijo, obrt in trgovino, sploh za vse one stanove, za katere velja obrtni red. Za urade in vse občinstvo, ki ima opravka pri uradih, veljajo druga določila. (…)
Precej zmešnjave med prebivalstvom so v zadnjih letih napravila naša oblastva, deloma pa tudi naši novinarji z državnimi prazniki. Praznovali smo že veliko število raznih državnih ali narodnih praznikov, ki so zlasti med produktivnimi sloji povzročili že mnogo nevolje, narodnemu gospodarstvu pa ogromno škodo. Malo ljudi pa je pri nas, ki bi danes vedeli, ali in katere državne praznike imamo in v kaki obliki jih naj praznujemo. (…) Uradni list od 23. maja 1922. št. 52 pa objavlja zakon od 28. febr. 1922., s katerim se ukazuje vsakoletno proslavljanje dneva 1. decembra kot narodnega praznika. (…)
Mi imamo torej samo eden narodni praznik, to je dan 1. decembra. Kako pa se naj proslavlja ta narodni praznik, pa še do sedaj nikjer ni zakonito določeno. Ker velja pri nas še vedno avstrijski obrtni red in ker prepoveduje ta obrtni red delo samo ob nedeljah, sledi iz tega, da do sedaj še nimamo prepovedi, ki bi branila delo dne 1. decembra. Tačas še torej ni dopustno kaznovati trgovca ali obrtnika, ako se v njegovem obratu dela dne 1. decembra. Delavca, ki bode brez gospodarjevega dovoljenja dne 1. decembra izostal od dela, bodo zadele vse posledice, katere so po zakonu združene s samovoljnim zapuščanjem dela.
Ker so v sodnem poslovniku izčrpno našteti prazniki, ki veljajo za sodnijo, med njimi pa ni narodni praznik 1. decembra, torej pri sodnem postopanju prvi dan decembra ne velja kot praznik. (…)
Tabor, 27. in 28. junija ter 1. julija 1922
Preveč narodnih praznikov.
Tudi na Štajerskem so se zastopniki trgovine in obrti prepričali, da imamo le preveč narodnih praznikov in da se zgubi s praznovanji le preveč dela. K temu prepričanju jih je privedlo v tem času brezobzirno izterjanje raznih novih davkov za dve leti nazaj (n. pr. vojni davek), ki preti nekatere manjše obrte naravnost zadušiti. Zato je bil Vidov dan za trgovino in obrt dan normalnega dela; praznovanje so prepustili državnim uradnikom in vojaštvu. Kakor se v teh krogih čuje, se hočejo v bodoče tudi glede ostalih praznikov omejiti le na večje cerkvene praznike, glede narodnih ozir. državnih praznikov le na 1. december kot praznik ujedinjenja. Junij je imel vštevši nedelje in Vidov dan 8 praznikov, to je res malo preveč.
Slovenec, 2. julija 1922
Vidov dan za celjski trgovski gremij ne eksistira.
Iz Celja se nam poroča: Celjski trgovski gremij je zagrešil naroden greh, ki se mora javno ožigosati, ker je razburjeno radi tega vse celjsko občinstvo. V Mariboru so trgovci sklenili, da so trgovine na Vidov dan zaprte. Celjski gremij je bil nasprotnega mnenja in se je uklonil še-le, ko je posredovalo županstvo in ko je obrtna oblast zažugala, da gremij razpusti, ako trgovine ne bodo zaprte. Nemški trgovci so bili bolj prebrisani ter so po deputaciji pri okrajnem glavarstvu izjavili, da bodo imeli svoje trgovine zaprte. Celjska javnost živi pod mučnim vtisom, da je materijalizem umoril pri nekaterih celjskih trgovcih vsak čut do tega, da ima prost državljan pravice, a tudi dolžnosti do države in naroda. Častno število celjskih trgovcev je izvzeto, a njih vodstvo je v slabih rokah. Pozovite na odgovor tiste, ki so zakrivili ta naravnost protidržavni sklep!
Slovenski narod, 2. julija 1922
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si