Transspolne osebe so manjšinska skupina, a nikakor ne obrobna. Mednarodne raziskave opozarjajo, da je njihovo natančno število težko določiti, saj države spolno identiteto merijo različno ali pa je sploh ne. Kadar populacijske ankete neposredno sprašujejo po transspolni identiteti, se ocene pri odraslih najpogosteje gibljejo okoli nekaj desetink odstotka prebivalstva, pri mlajših generacijah pa so deleži praviloma večji. Za temi številkami niso abstraktne kategorije, temveč ljudje, katerih vsakdan je pogosto odvisen od zelo konkretnih stvari: osebnega dokumenta, dostopa do zdravstvene obravnave, varnosti v šoli ali službi, načina, kako jih drugi naslavljajo, in pripravljenosti institucij, da jih sploh vidijo.
Prav zato Linn Julian Koletnik in Lea Aymard ne potrebujeta dolgega uvoda, a ju tudi ni mogoče odpraviti z nekaj oznakami. Koletnik je transmaskulina nebinarna oseba, dolgoletni aktivist skupnosti LGBT+, socialni delavec, magister študij spolov, ustanovitelj Zavoda TransAkcija, raziskovalec pri krovni evropski organizaciji TGEU in transdisciplinarni umetnik. Lea Aymard je transženska, v Franciji rojena interdisciplinarna umetnica, direktorica fotografije, pisateljica in transfeministična aktivistka, ki v Sloveniji živi in ustvarja že vrsto let.
Oba govorita iz prostora, ki ga ni mogoče ločiti od osebne izkušnje, a pri tem nikoli ne ostaneta samo pri sebi. Koletnik misel gradi z natančnostjo nekoga, ki dobro pozna zakonodajo, institucije in aktivistične bitke zadnjih desetletij. Aymardova govori bolj sunkovito, v podobah in zasukih, kot nekdo, ki svet pogosto vidi najprej kot prizor, šele nato kot razlago. Skupaj sta sogovornika, pri katerih se zasebno, politično in umetniško ne izključujejo, temveč ves čas prehajajo iz enega v drugo.
Pogovor poteka tudi v času, ko se po svetu in v Sloveniji zaznamuje mesec ponosa. Junij je namenjen spominu na zgodovino gibanja LGBT+, na boje za pravice, vidnost in dostojanstvo, pa tudi opozarjanju, da enakost ni nikoli dokončno osvojena. Mesec ponosa ni le praznovanje mavričnih zastav, parad in skupnosti, temveč tudi opomin na nasilje, izključevanje in pravne neenakosti, iz katerih je gibanje zraslo. V tem smislu pogovor s Koletnikom in Aymardovo ni le pogovor o identiteti, temveč tudi o tem, kako daleč je družba pripravljena iti, ko beseda ponos ne pomeni več zgolj sprejemanja drugega, ampak priznanje njegove pravice, da sam pove, kdo je.
Ker smo v mesecu juniju, v vajinem kontekstu imenovanem tudi mesec ponosa, času, ko se po vsem svetu zvrstijo parade ponosa, kakšen je vajin pogled oziroma kako ocenjujeta stanje pravic skupnosti LGBT+ v Sloveniji v tem trenutku?Linn: Stanje je v resnici zelo kompleksno in ga je težko enoznačno oceniti. Zdi se mi, da je bil v Sloveniji dosežen neki minimum znotraj heteronormativne matrice: imamo zakonsko zvezo za istospolne pare in možnost posvojitev. To so pravice, ki spadajo v prvi val zagotavljanja pravic LGBT+ v Evropi, pri čemer je Slovenija do njih prišla razmeroma pozno. Tudi zato se na zemljevidu pravic običajno umešča nekje na sredino.
Sam temu ne bi rekel minimum, kljub temu je to velik korak in napredek, s katerim se ne morejo pohvaliti vse evropske države.