Netflix je leta 2017, ko je imel 100 milijonov naročnikov, za pet milijonov dolarjev pograbil Icarusa in hvalil Fogla za njegov pogum, po projekciji Disidenta pa je pomenljivo molčal. Oglasil se ni ne pred premiero, čeprav si šefi platform najbolj vroče filme ogledajo še pred festivalskim predvajanjem, ne po njej, in to kljub temu, da je med občinstvom v Park Cityju, kjer poteka Sundance, sedel tudi izvršni direktor Netflixa Reed Hastings. Fogel je bil razočaran, ne pa tudi presenečen. V času Icarusa se je Netflix še moral profilirati kot platforma, ki sodeluje z največjimi režiserji in pobira največje nagrade, manjše pa je bilo tudi breme naročnikov. Danes zanj snemajo največji režiserji, od Martina Scorseseja do Alfonsa Cuarona, naročnikov pa je enkrat več kot pred tremi leti. Med njimi je tudi vedno več gledalcev z Arabskega polotoka in iz Azije, ki predstavljajo vedno večji kos finančne pogače, tu pa je tudi ključ Netflixovega »nezanimanja« za film, ki bi si ga v optimalnih okoliščinah moral želeti vsak studio ali distributer.
Nezanimanje je pravzaprav napačna beseda. Bolje bi bilo reči strah. Strah pred predvajanjem, proti kateremu niso bili imuni niti drugi veliki studii oziroma platforme za pretakanje video vsebin. Disidenta poleg Netflixa, na katerega se je Fogel obrnil že med snemanjem filma, niso hoteli odkupiti ne pri Amazonu ne na HBO ne pri Disneyjevem studiu Fox Searchlight, zanimanja zanj pa ni izrazila niti distribucijska hiša Neon, ki je lani na primer odkupila tudi Parazita. Foglu je distributerja tako uspelo najti šele osem mesecev kasneje, opogumila se je neodvisna distribucijska hiša Briarcliff Entertainment, ki je med drugim distribuirala Snowdna, nima pa svoje pretočne platforme. Disident je za božič za dva tedna najprej prišel v izbrane ameriške kinematografe, ki so se zaradi pandemije s številke 800 skrčili na kakih 200, zdaj pa ga je mogoče najeti kot video na zahtevo, na primer na iTunes in Amazonu.
Briarcliff Entertainment načrtuje tudi distribucijo v nekaterih evropskih državah, z gotovostjo pa lahko rečemo, da ga ne bodo prikazovali v Savdski Arabiji. Tu pridemo tudi do srži problema. Fogel v Disidentu, ki ima kljub dokumentarnemu žanru lastnosti pravega političnega trilerja, namreč obravnava umor savdskega disidenta Džamala Hašokdžija – ki je v Ameriki kot kolumnist Washington Posta kritiziral svobodo govora in kršenje človekovih pravic v svoji domovini – in vlogo, ki jo je imel pri njegovi usmrtitvi savdski kronski princ Mohamed bin Salman. Uporabil je avdio posnetke Hašokdžijevega umora, ki se je zgodil leta 2018 na ambasadi Savdske Arabije v Istanbulu, in vključil pričevanje njegove zaročenke Hatice Cengiz, ki ga je čakala pred ambasado, na katero je Hašokdži prišel zaradi dokumentov, ki jih je potreboval za poroko, a bil namesto tega ubit in razkosan. Predstavljene so tudi podrobnosti vdora v prenosni telefon ustanovitelja Amazona Jeffa Bezosa. Dokazi o Hašokdžijevem umoru so nesporni, kot tudi to, da ga je ukazal princ Mohamed bin Salman, ki je vpletenost v smrt kolumnista zanikal, čeprav je priznal, da so atentat izvršili agenti savdske vlade.
Fogel v filmu problematizira tudi sodelovanje držav in podjetij z državami, ki še vedno zapirajo, mučijo in ubijajo disidente ter zagovornike svobodnega govora in človekovih pravic. Da gre za vedno večji problem, ki se seli tudi v zabavno industrijo, priča že sama odločitev Netflixa, da filma ne bo odkupil, ker bi se s tem zameril svojim novim, arabskim prijateljem. Netflix svoje odločitve ni komentiral, je pa po drugi strani novembra sklenil posel s savskim studiem Telfaz11, s katerim bo produciral osem filmov, ki bodo »ciljali na širšo publiko, tako arabsko kot drugo po svetu«, in s tem samo še dodatno dokazal, na kateri strani je. A to je bilo po svoje jasno že prej, v začetku leta 2019, ko je savdskega kronskega princa Netflix zmotil s satirično oddajo Hasana Minhaja Patriot Act. Minhaj je v eni od epizod princa obtožil zaradi njegove vpletenosti v Hašokdžijev umor in zaradi zločinov Savdijcev v Jemnu. Netflix se, ko je savdska vlada nanj naslovila pritožbo, ni obotavljal niti za hip in je v Savdski Arabiji s platforme umaknil »sporno« epizodo, javnosti pa pojasnil, da so ugodili legitimni zahtevi in da poskušajo samo zabavati, ne pa razkrivati resnice. Resda je takrat šlo le za eno epizodo v eni državi, a poglejte, kje smo dve leti kasneje.
Disident je danes le eden od vse številnejših filmov, ki jih je ali jih bo zaradi gospodarskih interesov ustavila cenzura. Zaradi interesov velikih družb, ki imajo pretočne platforme z milijoni naročnikov, in filmskih studiev, ki morajo imeti milijone, celo milijarde gledalcev, da lahko govorijo o dobičku. In za te milijarde niso dovolj samo gledalci v Ameriki, ampak potrebujejo tudi gledalce drugje po svetu. Predvsem na Kitajskem, vedno bolj pa tudi v Savdski Arabiji, kjer so pred dvema letoma po 35 letih spet odprli kinematografe. Princ Mohamed bin Salman, ki se v svobodnem svetu prodaja kot reformator Savdske Arabije, je kinematografe legaliziral v prvi polovici leta 2018. Prvi film, ki so ga prikazovali, je bil blockbuster Črni panter. Marvelovski superherojski film, ki si ga je na slovesni projekciji v Riadu ogledala (moška) družbena smetana, skozi cenzuro ni prišel cel. Manjkalo je 40 sekund. Cenzorji so iz filma izrezali za savdsko družbo kontroverzen poljub, z njim pa tudi ključen del konca. A nič za to, Savdska Arabija je dobila bonus točke za svoje odpiranje zahodu in zahodnim vrednotam, zahod pa je za našimi hrbti podpisal pogodbo s hudičem, zaradi katere bomo, če se bo nadaljevalo po vzoru Disidenta, imeli vedno manj družbenokritičnih filmov.
A da ne bo pomote, Netflix v svoji oportunistični samocenzuri ni niti edini niti najbolj bojazljiv. Prav tako pritiskov ne izvaja samo Savdska Arabija, ampak tudi Kitajska. Apple je pred kratkim prekinil produkcijo serije Gawker, ker je Kitajsko prikazovala preveč negativno, le nekaj tednov pa je minilo od tega, ko si je noge na kitajskih tleh polomil ameriški režiser Paul W. S. Anderson. Natančneje rečeno si je polomil kolena, na svoja pa je zaradi njega padel tudi studio Sony Pictures. Akcijski fantazijski spektakel Lov na pošasti, ki ga je Anderson posnel s svojo ženo Millo Jovovich, so umaknili iz kitajskih kinematografov takoj po njegovi premieri, krivih pa je bilo le nekaj sekund dialoga v enem od prizorov. In to ne takšnega, ki bi kritiziral kitajsko oblast ter njeno kršenje človekovih pravic in pomanjkanje svobode govora, ampak je igralec Jin Au Yeung užalil Kitajce z besedami, da ima kitajska kolena. Izjava naj bi bila rasistična, izvira pa iz otroške pesmi, v kateri je verz »Kitajci, Japonci, umazana kolena, poglejte jih«. Kitajski narod je prizadela tako silovito, da napake Američanom niso odpustili niti po tem, ko je Sony iz filma izrezal sporen del dialoga in se skupaj z režiserjem posul s pepelom. Prepozno. Filma, v katerem je prav zaradi nagovarjanja kitajskega trga eno od glavnih vlog, kot smo v visokoproračunskih ameriških filmih že vajeni, igral Kitajec, v tamkajšnjih kinematografih ni več, to pa avtomatično pomeni finančno izgubo za Sony.
Podobno je neusmiljenost kitajskega trga oziroma kitajske oblasti izkusil Disney s svojim filmom Mulan. »Če Mulan na Kitajskem ne bo uspešen, bomo imeli problem,« je že pred dvema letoma svoje strahove izražal eden od Disneyjevih šefov Alan F. Horn, Američani pa so se spraševali, kako daleč bo šel v svojem dobrikanju Kitajski. Šel je daleč. To je bilo, kot so film hvalili pri samem Disneyju, pravo »ljubezensko pismo Kitajski«. In nič manj patriotsko glede Kitajske, kot so patriotski najbolj patriotski kitajski spektakli. Za božanje kitajske veličine so pri Disneyju uporabili vsa sredstva, ki so jih premogli. Angažirali so največje kitajske zvezde (Jet Li, Gong Li, Donnie Yen) in vzpenjajočo se kitajsko igralko Liu Yifei, zaradi rezultatov na testnih projekcijah izrezali poljub med glavno junakinjo in njeno simpatijo, scenarij pa dali prebrati tudi kitajskim uradnikom in upoštevali priporočilo, naj se v filmu izognejo omenjanju specifične kitajske dinastije.
Skratka, naredili so vse, kar so lahko naredili. In še več. Preveč. Po tem, ko jim jo je poleti še pred premiero filma zagodla Liu Yifei, ko je javno izrazila podporo hongkonški policiji, in se je prah do jeseni ravno dobro polegel, je usodni udarec filmu zadala odjavna špica. V njej so se pri Disneyju, tik preden se je na platnu pojavila tema, zahvalili osmim vladnim uradom v kitajski pokrajini Xinjiang. Xinjiang pa je tista regija, v kateri so Kitajci v taborišča zaprli približno milijon Ujgurov, kitajskih muslimanov. Če Disney v odjavni špici ne bi omenjal Xinjianga, bi Mulan čez kitajski trg preplul brez večjih zapletov, tako pa je z zahvalo Xinjiangu celemu svetu povedal, da je film posnet tudi v tej regiji, in vse skupaj spomnil na etnično »čiščenje«, ki je v minulem letu pretreslo zahod in je eden največjih primerov kršenja človekovih pravic na Kitajskem v zadnjih desetletjih. Jezni so bili vsi. Aktivisti, ki so zaradi tega nagovarjali k bojkotu filma Mulan, in kitajska oblast, ki je vse večje medije na Kitajskem pozvala, naj ne poročajo o njem.
Takšen odnos Kitajcev do ameriških filmov in poteze oblasti, da nekatere od njih prepove ali malo obreže, niso nekaj novega. Disney leta 1998 na primer osem mesecev ni smel predvajati animiranega filma Mulan, ker so leto prej podprli film Martina Scorseseja Kundun, ki je simpatiziral s Tibetom in dalajlamo. Pred dvema letoma pa si je polomil zobe še z animiranim filmom Christopher Robin, ki ga niso smeli predvajati, ker naj bi bil medvedek Pu v risanki preveč podoben kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu. Prav tako je kitajska oblast pet let prej prepovedala Paramountovo Svetovno vojno Z, prvič zato, ker zombi virus v filmu izbruhne na Kitajskem, in drugič zato, ker je v njem igral Brad Pitt, ki se je oblastem zameril s Sedmimi leti v Tibetu iz leta 1997.
Prav leto, v katerem sta izšla Kundun in Sedem let v Tibetu, naj bi bilo tudi leto, ko je Hollywood izgubil svojo samostojnost. Hollywoodskih filmov, ki bi jih Kitajska prepovedala – razen redkih izjem, ki so bolj posledica kitajske paranoje kot dejstev – po tem letu praktično ni bilo več, tisti filmi, v katerih so Kitajci zaznali moteče elemente, pa so bili hitro »popravljeni«. To so lahko bili preveč eksplicitni seksualni prizori, homoseksualnost ali izjave, ki bi užalile kitajski narod, kot se je zgodilo v primeru Lova na pošasti, ali pa politično občutljive teme, na katere v filmu lahko spomni že en sam predmet. Misija: Nemogoče 3 iz leta 2006 je lahko bila prikazana šele po rezu otvoritvenega prizora, v katerem je v Šanghaju mogoče videti obešeno spodnje perilo, ker naj bi to Kitajsko prikazovalo v slabi luči. Leto kasneje so iz Piratov s Karibov: Na robu sveta morali izrezati deset minut filma, v katerih nastopa Chow Yun Fat, ker naj bi njegov lik očrnil Kitajce. Bondovski film Skyfall iz leta 2012 je bil na Kitajskem predvajan z zamudo, ker so producenti iz njega morali izrezati reference na prostitucijo v Macau in spremeniti podnapise, da ti v primeru kitajske policije niso namigovali na mučenje. Leta 2016 so v Marvelovem Doktor Strangeu tibetanskega meniha spremenili v meniha keltskega rodu.
Danes so, čeprav se je Hollywood od svoje svobode poslovil že pred 20 leti, tveganja še večja, kot so bila na začetku tisočletja ali že samo pred letom ali dvema. Kitajska je konec lanskega leta postala največji kinematografski trg na svetu in tako prehitela Severno Ameriko, torej ZDA in Kanado, razlika med njima pa se bo v korist Kitajske po napovedih strokovnjakov iz leta v leto samo še povečevala. Do oktobra lani je prodaja vstopnic v kinematografih na Kitajskem v letu 2020 prinesla 1,99 milijarde dolarjev izkupička, v Severni Ameriki pa 1,94 milijarde; vse te številke in spoznanja se odražajo tudi v odnosu ameriških studiev in pretočnih platform do tega trga.
Kako daleč gre njihovo prilagajanje v želji, da ustrežejo kitajskim gledalcem, in prizadevanje, da ne razjezijo kitajskih oblasti, je pokazalo tudi poročilo, ki ga je lani objavila ameriška neprofitna organizacija za svobodo govora in literaturo Pen America. Dokument z naslovom Made in Hollywood, Censored by Beijing: The US Film Industry and Chinese Government Influence (Narejeno v Hollywoodu, cenzurirano v Pekingu: Ameriška filmska industrija in vpliv kitajske vlade) na 94 straneh predstavlja in z različnimi primeri ilustrira trenutno stanje ameriške zabavne industrije, ko šefi hollywoodskih studiev preventivno cenzurirajo filme, da bi ustregli kitajski oblasti in kitajskim gledalcem. Hollywood postaja hlapec Kitajske, ki ji prilagaja izbor igralcev, dialoge in vsebino, šefi studiev in vedno bolj prestrašeni režiserji pa so pozorni celo na takšne malenkosti, kot je bila tajvanska zastava v Mavericku, nadaljevanju Top Guna, ki je kar naenkrat izginila iz napovednika za film. »Peking je filmskemu svetu poslal jasno sporočilo, da bodo filmarji, ki kritizirajo Kitajsko, kaznovani, tisti, ki se bodo podredili cenzorjem, pa bodo nagrajeni… Naša največja skrb je, da bi Hollywood vedno bolj normaliziral preventivno samocenzuro, v pričakovanju tega, kar bi lahko zmotilo cenzorja v Pekingu,« je bojazni, ki jih imajo zagovorniki svobodnega govora, izrazil avtor poročila James Tager, ki opozarja, da bi takšno delovanje lahko postalo standard tudi za preostali svet. Kitajska pa bi prek Hollywooda vplivala na to, kaj gledamo tudi v drugih državah po svetu.
Obstajajo seveda tudi svetle, četudi redke izjeme. Leta 2019 je bil to Quentin Tarantino, ki iz svojega filma Nekoč je bilo v Hollywoodu ni hotel izrezati dela, v katerem nastopa lik Brucea Leeja. Kitajskega kung fu heroja je Tarantino po mnenju kitajskega filmskega inštituta prikazal v premalo herojski luči in ga celo zasmehoval. Ker Tarantino ni popustil pritiskom, so film, ki je bil sicer načrtovan za predvajanje na Kitajskem, umaknili s tamkajšnjega sporeda. Drugi hollywoodski režiserji imajo praviloma manj trdo kožo in kitajske cenzorje vabijo na snemanja, da bi se izognili morebitnim nevšečnostim v prihodnosti, studii pa se »spornih« scenarijev, če jih že kdo napiše, sploh ne dotaknejo. Kitajska vlada si daje duška, vedoč, da so prav njeni gledalci odločilni pri tem, ali bo hollywoodski film finančno uspel ali kolapsiral. Še huje, kitajski cenzorji imajo v resnici vedno manj dela, saj ga zanje opravijo že Američani sami. In tako pridemo do točke, ko namesto da bi vrednote zahoda prek filmov izvažali v države, ki kršijo človekove pravice in omejujejo svobodo govora, te države zahodu diktirajo, kaj bodo gledali gledalci v svobodnih državah. Prej samo prek filmskih studiev, zdaj pa vedno bolj tudi prek največjih pretočnih platform, kakršne so Netflix, Amazon in Disney.
