Na tem mestu seveda ne gre prav podrobno rekonstruirati »starega« sistema karantene, ki se je že prej spreminjal – in to na način, ki je ustvarjal dokajšen pravni kaos. Še pravniku se tu kar zvrti od kratic zaporednih predpisov, poleg tega so ti predpisi deloma nadomeščali starejše, deloma pa so različni zakoni veljali drug poleg drugega. Zelo zgoščeno navedimo le to, da je po čisto prvotni zasnovi (ZNB, ZIUOOPE) karantena bila ukrep, s katerim se je omejila osebna svoboda oseb, ki so bile ali za katere se je sumilo, da so bile, v stiku z nekom, ki je zbolel za različnimi težkimi boleznimi (covid-19 je le ena od njih). Karanteno je z upravno odločbo izrekal minister za zdravje, mogoče je bilo vložiti tožbo na upravno sodišče. Tej – tako imenovani epidemiološki – karanteni se je (žal sprva brez določne zakonske podlage) kmalu pridružila tako imenovana mejna karantena, zaradi prihodov iz visoko tveganih držav, ki se je izrekala na podlagi različnih odlokov o pogojih vstopa v državo. Karantene so se v praksi prestajale na domu, čeprav so iz prve faze epidemije znana pričevanja o napotitvah nekaterih slovenskih turistov, ki so se vrnili iz tujine, na prestajanje karantene v hotelske in podobne objekte.
V neki točki se je pojavil sklop zakonov (ZZUOOP, ZIUPOPDVE, ZDUOP), ki je uvedel drugačen sistem. Ta – paradoksalno – sploh ni formalno razveljavil starega sistema, pač pa je novi sistem postal edini, ki se je uporabljal v praksi. Ta sistem je bil uveden le za covid-19. Zdaj je tudi mejna karantena dobila izrecno zakonsko podlago. Minister za zdravje ni več izdajal karantenskih odločb, pač pa sta NIJZ oziroma policija začela pošiljati ljudi v karanteno na domu z nekakšnimi ustnimi navodili. Ta so se izrekala (podobno kot odločbe po starem sistemu) tako tistim, ki so bili v visoko tveganem stiku z okuženo osebo, kot tistim, ki so prišli iz držav na rdečem seznamu, kakor so jih določali posamezni mejni odloki (območje z visokim tveganjem za okužbo). V karanteno napoteni so pisno prejeli zgolj potrdila o napotitvi v karanteno zaradi uveljavljanja delovnopravnih in socialnih pravic. Zakon je omogočal tudi, da oseba ostane v karanteni na podlagi lastne presoje, brez napotitve, če je bila obveščena o visoko tveganem stiku z okuženo osebo direktno od te osebe ali prek aplikacije. Verjetno je bilo kljub veliki pravni nejasnosti tega ukrepa ustno navodilo o karanteni mogoče izpodbijati s tožbo na upravnem sodišču, vendar mi ni znano, ali so bile vložene kakšne take tožbe.
Z začetkom uporabe ZNB-C bosta oba zgoraj opisana sistema karanten formalno nadomeščena z novo ureditvijo, ki pa na zanimiv način kombinira značilnosti »karantene, odrejene z odločbo«, in »karantene, odrejene z ustnim navodilom«. Velika površnost zakonodajalca je razvidna že iz dejstva, da ZNB-C omenja neobstoječ »Inštitut za varovanje zdravja« – mišljen je seveda njegov pravni naslednik NIJZ. Na podlagi novega zakona bo treba izdati še nekatere podzakonske predpise, vendar so glavne črte novega sistema jasno zarisane. Manjših jezikovnih in pomenskih nedoslednosti zakona se tu ne bom dotikal (ni jih malo).
Karanteno bo mogoče odrejati zaradi tveganja okužbe z večjim številom bolezni; katalog teh bolezni ni dokončen in je v bistvu odvisen od presoje vlade, da bolezen pomeni dovolj veliko nevarnost. Tako kot doslej bodo karantene vezane na visoko tvegan stik ali na prihod z območja z visokim tveganjem za okužbo (to bo lahko tuja država ali tudi določeno območje v Sloveniji). Tako kot doslej gredo v karanteno (vsaj navidez) zdrave osebe za čas, ki ne sme biti daljši od najdaljše inkubacijske dobe za posamezno bolezen. Iz zakona je mogoče sklepati, da se bo karantena lahko prestajala na domu ali kje drugje; iz logističnih razlogov si je težko predstavljati res množične karantene kje drugje kot na domu (»dom« je v bistvu katerikoli naslov, ki ga izbere v karanteno poslana oseba in ki ni neka kolektivna nastanitev, ki jo priskrbi država).
Zdaj pa k bistvenemu: ZNB-C predvideva resnično zvito zamišljen dvotirni sistem karanten. Prva vrsta karantene je »karantena na podlagi izjave o karanteni na domu«, ki se bo vedno izvajala na domu. V to karanteno osebo sicer načeloma ustno napotita NIJZ oziroma policija, vendar potem osebi ponudita v podpis nepreklicno izjavo, s katero oseba potrdi, da je seznanjena z napotitvijo v karanteno, in se zaveže, da bo v času trajanja karantene ostala na izbranem naslovu bivanja ter omejila fizične stike z osebami, ki ne prebivajo na tem naslovu. Oseba bo lahko tudi »samo sebe poslala« v karanteno na domu, če bo v posebni informacijski rešitvi prijavila visoko tvegan stik oziroma prihod iz tvegane države in tam potrdila vsebino izjave o karanteni.
Karantena na podlagi izjave naj bi bila torej prostovoljna, kot neke vrste pogodba med posameznikom in državo. Zato ZNB-C seveda sploh ne predvideva sodnega varstva zoper tako karanteno, češ, kako boš vložil tožbo zoper izjavo o karanteni, ki si jo sam podpisal? A že zdaj si lahko zamislimo, kakšnim psihološkim pritiskom bodo izpostavljene osebe, ki jim bosta policija in NIJZ molila pod nos izjave o karanteni. Trajno izgubiti sodno varstvo osebne svobode v takem primeru je povsem neprimerno in nesorazmerno. Poleg tega ima ta mehanizem učinek nekakšne enostranske odpovedi človekovi pravici do sodnega varstva zoper odvzem osebne svobode – zagotovo je večinsko mnenje stroke, da se na ta način tej pravici ni dopustno odpovedati.
No, za posebej trmaste, ki izjave ne bodo podpisali, ZNB-C ohranja tudi varianto karantene na domu z odločbo ministrstva za zdravje, zoper katero je mogoča tožba na upravno sodišče. Vendar je sodno varstvo strahotno okrnjeno. Oseba najprej prejme nekakšno skoraj neobrazloženo karantensko odločbo (v njej sta le »razlog karantene in pravna podlaga«). Če želi polno obrazložitev in možnost tožbe v upravnem sporu, mora pri ministrstvu v pičlih treh dneh predhodno pisno napovedati vložitev tožbe, če pa rok treh dni zamudi, je karantena pravnomočna in s sodnim varstvom ne bo nič! Taka zasnova je tako izrazito stroga in utesnjujoča, da nikakor ne zadosti zahtevam varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. Omeniti je treba tudi do oseb, ki so v karanteni, nerazumljivo strogo ureditev vročanja odločb o karanteni. Tako imenovana »fikcija vročitve« (ko vas vročevalec ni osebno našel in je vrgel dokument v vaš nabiralnik) se lahko opravi na uradno prijavljenem naslovu, čeprav ministrstvo sploh ne ve, ali tam res živite. Prav tako se vročitev šteje za opravljeno že naslednji dan, čeprav splošna ureditev po zakonu o upravnem postopku predvideva daljšo, do 15 dni trajajočo proceduro s fikcijo vročitve. Ustavno nedopustno je za odvzem osebne svobode uzakonjati strožjo in tršo procesno ureditev, kot je tista za prejem odločbe o nadomestilu za otroški dodatek!
No, tudi če bo oseba preplezala te ovire – pravočasno napovedala vložitev tožbe, v osmih dneh prejela odločbo o karanteni s polno obrazložitvijo in v 30 dneh vložila tožbo na upravno sodišče – bo nato soočena s protiustavnim sistemom sodnega varstva zoper karanteno, ki ga pestijo enake pravne težave, kot so obstajale glede vseh prejšnjih različic karantene in sem jih že večkrat kritiziral tako v strokovni kot v publicistični literaturi. Sodno varstvo proti odločbi o karanteni ni nujna prednostna zadeva, zanj niso predpisani posebni skrajšani procesni roki. Skoraj nemogoče bo doseči, da bi oseba v karanteni do sodne odločbe o njeni zakonitosti prišla pred tem, ko bo karantena izvršena. Ustavno nesprejemljivo je že pred sodnim postopkom to, da se karantena izreka v improviziranem upravnem postopku brez naroka (kjer stranka v praksi niti ne pride do besede), ne pa v posebnem zakonsko urejenem postopku, ki bi bil prilagojen odločanju o jemanju prostosti, itd.
Karantene na domu – odrejene z odločbo ali na podlagi izjave – bosta nadzorovala policija in zdravstveni inšpektorat, seveda z grožnjo visokih glob.
Zaporedne različice karantene – že vse od marca 2020 dalje – imajo veliko skupnih črt. Najbolj bode v oči, da so vse res očitno in brutalno v neskladju z 19. členom ustave, ki varuje osebno svobodo, pa tudi s pravico do sodnega varstva iz 23. člena ustave ter s pravico do izjave iz 22. člena ustave. Znane so mi odločitve upravnega sodišča, ki je odločbe o karanteni razveljavljalo zaradi neobrazloženosti. A stališča o protiustavnosti kakšnega zakona ali odloka, ki sta bila v nekem trenutku podlaga za epidemiološko ali mejno karanteno, po moji vednosti še nimamo – niti od upravnega niti od ustavnega sodišča.
Menim, da je to prava ustavnopravna katastrofa. Sistema habeas corpus, hitrega in učinkovitega sodnega varstva osebne svobode, tega temelja vseh človekovih pravic v Sloveniji več kot eno leto enostavno nimamo. In ga tudi ne bomo imeli, ker niti parlamentarna manjšina niti varuh človekovih pravic očitno glede tega ne želita vložiti zahteve za oceno ustavnosti. Habeas corpus ni ranjen ali okrnjen. Je klinično mrtev. Kot pravnik in kot človek sem tako prestrašen kot ogorčen.
Fizične osebe, ki jim bo odrejena karantena, lahko sicer izpodbijajo ZNB-C pred ustavnim sodiščem, vendar bodo najbrž morale dosledno izčrpati vsa pravna sredstva, kar se lahko zavleče kar daleč v prihodnost. Če bodo te osebe vložile tožbo zoper karantensko odločbo v upravnem sporu, lahko upravno sodišče pospeši ta proces tako, da vloži zahtevo sodišča za oceno ustavnosti zakona zaradi neskladja z 19. členom ustave. Vendar zaradi lastne boleče izkušnje s tožbo zoper karantensko odločbo (pri kateri je upravno sodišče »pokrilo« prav vse v oči bijoče protiustavnosti) glede tega nimam prav veliko upanja.
Molk uglednih pravnikov, komentatorjev družbenega dogajanja, o tem problemu kriči do neba. Kriči v njihovo sramoto. Videti je, da obstaja tiho družbeno soglasje, da je karantena pač potrebna in da s pravniškimi niansami ne gre komplicirati. Obstaja soglasje pravniških, celo pravosodnih, elit, da vlada in državni zbor pač ne znata in ne želita vzpostaviti ustavnoskladnega sistema omejevanja svobode iz medicinskih razlogov – in »takle mamo, a ne«.
Tako so se najbrž začele vse diktature.
