Izobraženost učitelja nikoli ni seštevek predmetnega znanja in posameznih usposabljanj s področja pedagogike, andragogike, psihologije in didaktike. Celovita učiteljska izobrazba temelji na enakovrednosti in tesni povezanosti strokovne, pedagoške in didaktične odličnosti. Učitelj mora poglobljeno poznati področje, ki ga poučuje, obenem pa pouk smiselno prilagajati predznanju, razvojnim značilnostim in potrebam učečih se v vse bolj heterogenih oddelkih. Njegovo delo vključuje tudi vzgojno dimenzijo, ki se uresničuje v spoštljivem odnosu, razumevanju osebnih okoliščin učečih se in premišljenem odzivanju na vzgojne izzive ter v spoštljivi komunikaciji s starši in skrbniki. Obvladovanje predmetnega področja je zato nujen, vendar nezadosten pogoj za kakovostno poučevanje. Tisto, kar učitelja loči od predmetnega strokovnjaka, sta namreč prav njegova pedagoška in didaktična odličnost. Vse to pa pridobiva skozi poglobljen študij in reflektirano pedagoško prakso, pri čemer razvija tudi zmožnost strokovne presoje, avtonomijo in etično odgovornost pri delu.
Predmetnim strokovnjakom, ki niso zaključili pedagoškega študijskega programa, že danes pot v učiteljski poklic odpira pedagoško-andragoško izobraževanje (PAI), zato bi bilo bolj smiselno razpravo usmeriti v kakovost in dostopnost tega programa ter zagotavljanje enakovrednih standardov pripravljenosti za kakovostno pedagoško delo. Mikrodokazila imajo lahko pomembno vlogo v nadaljnjem profesionalnem razvoju, saj omogočajo ciljno nadgrajevanje temeljnega znanja, ne morejo pa nadomestiti celovitega začetnega izobraževanja učiteljev.
Senat Filozofske fakultete UL zato odločevalce poziva, da ukrepe za odpravljanje kadrovskega primanjkljaja oblikujejo premišljeno, tudi s presojo in morebitno dopolnitvijo ustreznih pravnoformalnih aktov o izobrazbi strokovnih delavcev in v sodelovanju z najširšim krogom strokovne javnosti. Rešitve naj temeljijo na izboljšanju pogojev dela ter krepitvi ugleda poklica in nikakor ne na iskanju bližnjic, s katerimi bi zagotovili zgolj zadostno število učiteljev, a bi obenem šibili (trenutno še) visok standard učiteljske izobrazbe. Ta standard namreč igra ključno vlogo pri zagotavljanju kakovostne, vključujoče in pravične javne šole, v kateri je čisto vsakemu učencu in dijaku omogočeno, da razvija svoje potenciale, ne glede na značilnosti okolja, iz katerega prihaja. Današnjega pomanjkanja učiteljev nikakor ne smemo reševati na račun kakovosti izobraževanja prihodnjih generacij. Ohranjanje visokih standardov učiteljske izobrazbe ni zgolj politična odločitev, temveč naša skupna odgovornost.