Polona Vetrih, dramska igralka in ljubiteljica umetnosti: Igralcu največ pomeni to, da ga obiskovalci radi gledajo

In tega sta se pred tremi leti lotili režiserka Ivana Djilas in dramaturginja Ana Duša ter Polono Vetrih potegnili nazaj v SNG Dramo Ljubljana, od koder je že odšla. Nastal je posnetek sedemurne izpovedi, ki bi lahko bil vsaj še enkrat daljši, a so ga uspele oklestiti na uro in 20 minut, kolikor je zgledno za mali oder in monodramo. Ta četrtek bo v Mali Drami že 50. ponovitev uprizoritve Ne pozabite na rože, po vstopnico pa se lahko pride tudi z lončnico.

Po študiju na AGRFT v Ljubljani je Polona Vetrih odšla še na študij na Akademijo za glasbeno in dramsko umetnost (LAMDA) v London in ob podelitvi diplome so jo razglasili za najbolj šarmantno igralko in nadarjeno študentko. Leta 1977 je postala redna članica ansambla SNG Drama Ljubljana, gostovala pa je tudi v drugih slovenskih in tujih gledališčih – na Dunaju, v Pragi, Beogradu, Ženevi, Frankfurtu, Bologni, londonskem West Endu, New Yorku. Med številnimi predstavami – nekatere so doživele tudi več sto ponovitev – omenimo zgolj predstavo ljubljanske Drame Predsednice, monokomedijo Blagi pokojniki, dragi možje v produkciji Festivala Ljubljana in monodramo Shirley Valentine, ki jo v SiTi Teatru BTC, nekdanjem Teatru BTC Ljubljana, za katerega je dala celo pobudo in ga sedem let umetniško vodila, igra že 27 let. Ob gledaliških je ustvarila tudi vrsto nepozabnih filmskih in televizijskih vlog ter prejela domače in tuje nagrade.

To ni klasična predstava, je izpovedna, in ni samo predstava o meni, ampak tudi o mojem pojmovanju gledališča, pa o tem, kar sem leta in leta poslušala od starejših kolegov, ki jih omenjam – tudi hude stvari so se nam dogajale, celo smrti, tako rekoč na odru. To so bili ljudje, ki sem jih od nekdaj občudovala, toda šele potem, ko sem sama vstopila v ta poklic, sem jih čutila kot umetnike, ljudi. Če nekega igralca srečuješ na ulici ali v teatru, je to mnogo premalo, da bi lahko rekel, da ga poznaš.

Pripovedujem denimo zgodbo o Mariji Nablocki, ki je leta 1922 iz Rusije pripotovala v Ljubljano in postala članica takratnega Narodnega gledališča. Tako malo hrani Gledališki inštitut o njej, zato sem se bolj zanesla na svoj instinkt, ker sama vem, kako je priti v tujino in tam živeti. Niti jezika ni znala, v nasprotju z mano, ko sem prišla v London. Kako se je počutila, ko je izstopila na železniški postaji v tej prašni, majhni in zatohli Ljubljani? Kaj je doživljala, kako jo obišče starejši sin v domu za ostarele na Bokalcah? Naučila sem se celo nekaj ruskih stavkov, da sem lahko njeno veliko stisko bolje podoživela in na odru potem prikazala razpoloženje.

Ljudje velikokrat mislijo, da je igranje tekst, ki se ga deklamira, a ni res. Igranje je tisto, kar je pod tekstom, je čustvo. Vsake toliko mi kdo reče: »Ja, saj to se boš pa ti hitro naučila.« Da, s pametjo, s srcem pa ne. Ni neke formule, vsaka predstava se dela drugače. To ni paragraf, kot na sodišču, ko ti povedo, da si obtožen po tej in tej točki.

Da, izvrže te, kot te izvržejo tudi marsikje drugje. Kar se mene tiče, se je to zgodilo zelo čudno. Prišlo je dobesedno čez noč. Ljubljanska Drama je takrat imela vršilca dolžnosti direktorja in vršilca dolžnosti umetniškega vodje, ki ga ni bilo, ker je režiral naokrog. In so nekega dne kar rekli: »Ti pa že toliko časa delaš.« To je bilo sicer res. »V redu,« sem rekla. Samo vstala sem in šla. Veste, saj po eni strani sem si želela, huda obremenitev je toliko let intenzivno igrati na odru, toda potem sem spoznala, da se tako ne dela z ljudmi, umetniki. Trajalo je leto ali dve, medtem se nisem pustila motiti, napisala in igrala sem komedijo Pijem, ker sem pač žejna, nastopala sem v inozemstvu. Dokler me nista obiskali Ivana Djilas in Ana Duša in rekli, da moramo skupaj narediti predstavo. Režiserka je bila tista, ki je pognala kolesje, direktor in umetniški vodja Igor Samobor pa je bil optimističen, da bomo predstavo sigurno odigrali vsaj 50-krat. Mislila sem si, kako le bomo uspeli spraviti skozi toliko ponovitev, kajti za Malo Dramo je visoko ciljal. Po premieri spomladi 2018 na Drama Festivalu je naslednjo sezono prišla v redni program, vmes smo se znašli še v covidnem času in pred zaprtim teatrom, zdaj pa smo res prišli do te številke.

Ne. Ob deseti uri se ponavadi začenjajo vaje v teatru, ne glede na to, ali si imel prejšnji večer predstavo in si prišel domov ob enajstih zvečer ali ob polnoči in je potem trajalo še uro ali dve, da si se odpravil spat. To je zelo hud tempo in težko je najti čas, da se naspiš. Danes zjutraj sem že vrtela telefon, potem sem naredila salso di pomodoro. Z Mitjem (Rotovnikom, življenjskim sopotnikom – op. p.) greva namreč vedno na Punta Sabbioni; ko sva se vračala iz Benetk, sem tam včeraj na tržnici nabavila domače pelate. Četudi si angleška kraljica, moraš vedeti, kaj imaš v frižiderju. Vsako jutro vadim tudi jogo. Res pa je takrat, ko se dela predstava, ali v času pred težkimi nastopi zasebno življenje lahko zelo naporno, hudo moteče. Če se hočeš dobro pripraviti na vlogo ali nekaj napisati, se moraš osamiti, rabiš svoj čas in mir.

Žal se nič ne dolgočasim, a bi bilo dobro, da bi se kdaj, tako bi se vsaj odpočila. Dolgočasim se torej ne, svet pa se mi zdi histeričen, naporen, velikokrat zlovešč. Zdaj je čas, ko se je res treba osredotočiti na pozitivne ljudi in ne poslušati vsega, kar se čveka – veliko je na spletu nekih informacij iz podzemlja, preklinjanja, zmerjanja, nemogočih sugestij. Če opravljaš stvari na višjem nivoju, to zahteva energijo, ampak se ti povrne. Medtem ko ti zloveščnost ne da ničesar.

Razen kolesarjev na petkovih demonstracijah kolesarje sovražim, ker se ne obnašajo civilizirano. Ravnokar me je eden spet skoraj povozil. Gnečo na conah za pešce delajo tudi s skiroji. V tem mestu – čeprav spoštujem vse novo, kar je narejeno, recimo izjemno sem ponosna na Cukrarno, obnovili bodo Rog – mestna oblast in policija ne znata urediti prometa.

Stari Ljubljančani, ki so se rodili tukaj – to sem tudi jaz, čeravno zelo rada poudarjam, da so moji starši Primorci, priseljenci, zamejci – nimajo besede pri tem, da bi se to mesto urejalo na neki bolj sofisticiran način. Vem, premalo je prostora, ker pač ta dolga vas nikoli ni bila mišljena kot prestolnica, pa vendar se je zdaj s tem treba ukvarjati. Toda moja pravica je, da hodim po ulici in da kolesarji pazijo name. Včasih imam občutek, kot bi bila v Kairu.

Marsikatero. Benetke so nedvomno na neki način moje mesto, po mamini strani so bili tam rojeni moji praprastarši. Moje mesto je tudi Tel Aviv, kamor sodim po svojem prepričanju. Veste, v judaizmu gredo vera, kultura in tradicija z roko v roki, ne moreš tega razmejiti. Vsak Jud, četudi ni veren, gre ob velikih praznikih v sinagogo. Tudi jaz, seveda. Sem predstavnica liberalne sinagoge, liberalnega judaizma, to prek aplikacije Zoom tudi študiram. Tel Aviv je absolutno divje mesto, hkrati pa veljajo zelo stroga pravila, kje se lahko vozijo s kolesi in skiroji. Moje mesto je seveda tudi London, ker sem tam študirala in tam živi moja sestra. Še bolj mi je všeč Manhattan, New York.

Mesta se tudi spreminjajo, denimo London se je kar malce povulgaril. To ni več mesto Britancev, Angležev, vendarle pa vlada med someščani nekakšna totalna solidarnost. Voznik se ustavi, če čakaš na prehodu za pešce, kolesarjev ne boš videl na pločniku. Če kakšen je, pa je tujec, bogvedi od kod, mogoče celo iz Ljubljane.

Izjemno, bolj čustveno kot bolezensko, in težave bodo še dolgo časa. Ko se je začelo zapirati dejavnosti po državi, se tega še noben ni zares zavedal, ali se ni hotel. Zato podpiram vsakega človeka, ki brez agresije, ali na kolesu ali peš, pove, kaj si misli o vsem. Nisem zoper to, da se ljudje nočejo cepiti, a v takšni situaciji, kakršna je, naj vsak prevzame svoj riziko. Kar se nam dogaja, je v nekem smislu vojno stanje. To so črno-bele stvari, ni nekaj vmes, in treba se je opredeliti. Opredeliti se za cepljenje, recimo, iz solidarnosti do sočloveka. Menim pa, da je tukaj zraven preveč politike in premalo stroke. Preveč groženj in omejitev prej škodi kot koristi.

To je bistveno. Politika je izrabila trenutke resnične tragedije. Za te pravice se bo treba boriti, tudi jaz se bom! Kar so mi želeli škodovati v življenju, so mi že. Zdaj povem, kar mislim.

Kar nekaj prednosti je, ko nisi več mlad. Čeprav moram reči, da se v gledališču starost niti ne čuti, vsi smo skupaj – mlajši, starejši, srednja generacija. Delaš lahko, kolikor časa ti delujejo fizis, pamet, spomin, takšen je ta poklic. Vodstva so naklonjena tudi upokojenim igralcem, a ni denarja za honorarje, kar je velik hendikep. V teatru morajo biti prisotne vse generacije, konkretno v ljubljanski Drami ni več igralcev nad 60 let. Ne obstajajo samo vloge za dvajsetletne Julije in Ofelije. Po drugi strani se tudi mladi igralci ne morejo oplajati z znanjem in izkušnjami starejših kolegov, mi smo se lahko.

Danes niti ni več trend, da bi se kdo sploh po kom vzoroval. A ko pridejo z akademije, v veliki večini ne znajo niti dobro govoriti. Ko sem v Tel Avivu, Londonu in New Delhiju sama učila umetniško besedo in dramsko igro, nisem učila samo teh predmetov, ampak vse od A do Ž. Tudi to, kako se odpre vrata, kako moški vstane, ko pride dama k mizi, oni pa so me v New Delhiju učili mantre in smo se lepo zmenili. Vsak mora v umetnosti poiskati svojo pot, zato je tako težko učiti umetnost. Ni recepta. Igralec se še potem, ko že igra, kali vsaj deset let.

Mlade smo vzgojili v egoiste in egocentrike, zdaj pa imamo problem. Težko bodo živeli ali pa nastaja v družbi neki čisto nov človek. Tako sem srečna, ko srečam kakšnega mladega človeka, ki je drugačen, ki mu za nekaj gre, ima cilj, strast, je vzgojen v meščanskem smislu – kinderstube se je včasih reklo. Že starši teh otrok nimajo več te kinderstube, ne zdi se jim pomembno otroka vzgajati na ta način. Zalagajo jih s številnimi dobrinami, a ne s tistimi, ki jih potrebujejo za življenje – da bi se recimo pogovarjali z njimi, jim pokazali lepe stvari, jih naučili gledati lepoto.

Nisem vedela, na kakšni preprogi igram, ker smo imeli doma samo perzijske preproge. Poznam meščanske otroke, ki so imeli enake možnosti kot jaz. Učili so se igrati klavir, pa se zdaj nikoli ne usedejo zanj. Sama ga igram skoraj vsak dan. Res je bila ob naši hiši baletna šola, zraven glasbena šola, na drugi strani Drama, kjer sem videla vse otroške predstave. Namesto na dvorišče sem šla v gledališče. Mama mi je dala 10 dinarjev in sem šla, sama, čez cesto. Mora pa biti v človeku tudi neka želja, strast, da nekaj naredi iz sebe. Družbeno razslojevanje je denimo v Angliji grozljivo, to sem lahko spoznavala tudi prek svojih petičnih sošolcev. Pri nas je bila izobrazba vendarle zastonj, vsak, kdor je želel, je lahko uspel.

Vedno sem si želela biti igralka, so pa bili vmes prebliski, da bi bila pevka ali pianistka, ker se mi je zdelo, da je jezik glasbe univerzalen in da lahko greš z njim povsod. Medtem ko je jezik teatra večja ovira. Če sem igrala v tujini, sem seveda igrala v angleščini. Nisem pa v tem prostoru edina, ki lahko suvereno igram v tujem jeziku – Marko Mandić se dobro znajde v tujem gledališču, Saša Tabaković odlično nastopa v srbščini, Borisu Kobalu je vseeno, ali govori v slovenščini ali italijanščini, pa še kdo se najde. O tem se malo govori, mi sami pa tudi premalo povemo, kaj znamo. Pri filmu je drugače, posamični kadri se lahko posnamejo večkrat, igralec pa se tekst nauči sproti, medtem ko oder zahteva dobro obvladovanje jezika. Ponavadi poveličujemo režiserje, ko gredo režirat v neki tuj teater, tam pa lahko klatijo polomljeno angleščino, kot jih je volja.

Režiserji so si vedno znali izboriti svoj prostor, mi putike tutike pa smo jih nekako akceptirali in poslušali. Mogoče to izhaja še iz časov, ko igralci niso bili akademsko izobraženi. V Drami smo imeli nekaj režiserjev, ki bi jim pripisala agresivnost in ki so jo potem s poučevanjem na akademiji prenesli tudi na mlajše rodove.

Gre za osebnostno težavo, ko na agresiven način izkazujejo svojo pozicijo, v kateri se postavijo nad igralca. Že ko sem začela delati v teatru, je bil v svetovnem gledališču prisoten kult režiserja, ki pa je potem sčasoma izzvenel, čeravno pri nas nekateri mislijo, da še vedno obstaja. Kot da bi bili ljubosumni na igralce, ker se kažemo, doživljamo aplavze. Ampak doživljamo tudi debakle.

Zelo mi je žal, da se te stvari dogajajo, kolega sicer zelo dobro poznam. Zlorabe se dogajajo na vseh področjih in prav je, da o njih govorimo. Dejstvo je, da smo ženske velikokrat zapostavljene, četudi »samo« verbalno. Če vi ali jaz nekaj rečeva, bova tečni, če bo to rekel moški, pa bo luciden.

Všeč mi je, da sem »nora«, da sem bolj brihtna in nadarjena kot kdo drug, in to tudi na glas povem. Verjetno kriza identitete sodobnih moških temelji ravno na tem, da ugotavljajo, da jih ženske čedalje manj potrebujemo, sploh pa ne več v ekonomskem smislu. Saj so bile tudi včasih ženske gospe, še prej pa so morale moža doma pričakati s kosilom. Verjetno k temu nekaj prispeva tudi vzgoja sodobnih mater.

Seveda, saj je tudi on z močno žensko! In tega nikoli ni hotel zadušiti v meni. Pogovarjala sva se, si svetovala, nisva pa drug drugega disciplinirala. Če bi bilo tako, ne bi ostala z njim. Imela sem svoj poklic, zakaj bi morala potrpeti. Nobeni ženski ni treba potrpeti.

Celoten sistem gledališča je zastavljen tako, da spodbuja to borbo – za dramske, komične, kakršnekoli vloge. Vedno si umetniški vodje zastavljajo vprašanje, kako enakovredno zasesti vse igralske pozicije, a to se ne da. Kakšen igralec je žal tudi preveč. Kulturna politika je bila pri nas vedno naravnana tako, da ko si enkrat prišel v teater, si se tam lahko tudi upokojil. To je krivično do igralcev, ki so na svobodi in bi lahko marsikaj ustvarili. Že tu se začne neenakopravnost. Potem je tukaj ponižnost, ki jo je treba izkazovati, da dobiš neko vlogo; do tistega, ki ti jo da, ki ti jo bo zrežiral. Gre za psihološki moment. In potem je seveda zelo pomembno, ali dobiš osrednjo vlogo ali stransko. Nekateri se sprijaznijo tudi s stranskimi vlogami.

Jah, to je rekel Stanislavski, ruski gledališki teoretik, češ da v teatru ni majhnih vlog in da so vse zelo pomembne. No, jaz imam raje velike vloge (smeh). Odigrala sem tudi kakšno manjšo, prav velikokrat pa ne. V nekem obdobju so v našem teatru samo določeni dobivali določene vloge in ni šlo vedno za najboljše igralce. Razumljivo je, da se najboljše, v polni formi, uvrsti v nosilne vloge, ampak med njimi niso bili vsi prvaki. V bistvu sploh ne vem, kaj v gledališču pomeni biti prvak, zaslužni umetnik. Nazivi niso samo odraz odličnosti, da se jih prislužiti tudi z leti. In če pri vodstvu nisi dovolj priljubljen, kot nisem bila jaz, ne napreduješ. Toda igralcu največ pomeni to, da ga obiskovalci radi gledajo. Publika si sama izvoli svojega prvaka.

Mene so ljudje radi prihajali gledat, kar je marsikdaj izzvalo ljubosumje. Ko sem veliko pozneje neko scenografko vprašala, čemu, mi je rekla: »Ja, veš, to je bilo zaradi Mitje.« Toda ko je še vodil Cankarjev dom, je veliko pomagal in sodeloval tudi z ljubljansko Dramo. Ne samo jaz, vsi so lahko režirali in igrali v Cankarjevem domu in za vsako igranje je bilo treba najprej pridobiti sponzorska sredstva. Če sem igrala v kakšni monodrami ali predstavi z gledališčem, sem bila plačana izključno od prodaje vstopnic. Ne denarja ne dvoran se vendar ni delilo kar tako.

Točno to je bilo narobe. Kaj se zdaj ta ženska druži s Pavarottijem, s katerim sva celo skupaj pela? Najbolj mi je ostal v spominu koreograf Merce Cunningham, ki je s svojim baletom gostoval v Ljubljani. Na koncu je bil že precej telesno hendikepiran, pa sva v dvorani med vajo klepetala. Potem pa je vstal in na neki svoj način prečil oder, tega ne bom pozabila. »Veste,« mi je rekel, »jaz sem vso svojo tehniko preizkušal na sebi, zdaj pa imam težave s hojo, kolki in hrbtenico.« Globoko se mi je usedel v srce. Nekateri so bili kot angeli, kot da ne bi bili ljudje.