Večina predstavnikov političnih strank neprestano poudarja, da bodo storili vse potrebno, da bodo zatrli oziroma odpravili korupcijo, in da imajo ničelno toleranco do nje. Nihče konkretno ne pove, kako bi odpravili korupcijo in ali so do sedaj imeli ničelno toleranco do korupcije in kako bodo to storili, ko bodo na oblasti. Omenjajo neke nove institucije, ki bodo delovale samostojno ali v okviru državnega tožilstva oziroma drugih institucij. Z ustanavljanjem novih institucij največkrat dosegamo le povečevanje državne uprave, kar po izkušnjah ne dosega zastavljenih ciljev in se kaže kot neuspešno na mnogih področjih, ob vsem tem pa ugotavljamo, da se v državni upravi povečujeta delo od doma in pravica do odklopa. Še nobena oblast oziroma politika pri zajezitvi korupcije ni bila in ne bo uspešna, ker politika tega ne more rešiti sama. Politiki na oblasti največkrat vidijo korupcijo pri drugih, ne pa pri sebi, kar se kaže tudi v zadnjem času.
Korupcija (iz latinsko corruptus – pokvarjen) v pravnem smislu pomeni zlorabo zaupanega položaja v izvršilni, zakonodajni in sodni veji oblasti ter v političnih in celo neekonomskih organizacijah z namenom pridobiti si materialno ali nematerialno korist, ki ni pravno utemeljena. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije slednjo definira kot vsako kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega. Svet Evrope korupcijo definira kot »katero koli dejavnost oseb, ki jim je zaupana odgovornost v javnem ali zasebnem sektorju, s katero kršijo svoje dolžnosti, ki izhajajo iz statusa javnih uslužbencev, uslužbencev v zasebnem sektorju, neodvisnih agencij in drugih razmerij te vrste, in ki je usmerjena v pridobivanje kakršnih koli nezasluženih koristi zase in za druge«. Transparency International korupcijo opredeljuje kot zlorabo zaupane oblasti za zasebno korist. Vendar sodobni znanstveni diskurz opozarja na večplastnost pojava, ki presega zgolj finančne podkupnine in vključuje tudi klientelizem, nepotizem in kronizem.