Pred devetdesetimi leti se je po več letih politične in družbene krize – ko so se vrstili stavke, likvidacije političnih nasprotnikov na obeh straneh, revolucionarni ekscesi, zasegi zemlje veleposestnikom in Cerkvi ter nasilje anarhistov nad duhovniki, redovniki in redovnicami – začela španska državljanska vojna. Sprožil jo je v veliki meri neuspešen puč 17. julija 1936, ki ga je vodil general Emilio Mola (1887–1937). Upornim generalom ni uspelo zavzeti večjih mest, izjema sta bili Sevilla na jugu in Zaragoza na severu. Ko je 19. julija nova vlada, v kateri so bili zdaj samo sredinski republikanci brez desnih in levih socialistov, dala orožje množicam, so milice obeh največjih sindikatov, anarhističnega CNT in socialističnega UGT, hitro povsem zatrle upore vojske v Madridu, Barceloni in Valencii.
Tudi usoda vseh drugih mest je bila največkrat odvisna od tega, ali je hitrejšo in odločnejšo akcijo izvedla uporniška vojska ali milice CNT in UGT. Situacijo 19. julija je zelo dobro predstavil francoski pisatelj André Malraux, ki je po neuspešnem puču kot prostovoljec organiziral letalske sile republikanske vojske. Na začetku njegovega romana Upanje predstavnik sindikata železničarjev iz Madrida kliče druge železniške postaje po Španiji:
Halo, Huesca?
Kdo govori?
Smo madridski delavski odbor.
Ne boste več dolgo, usraneti! Živela Španija!