Natečaj za novo avtobusno postajo je bil razpisan leta 1961, dvonadstropno modernistično stavbo pa so slovesno odprli 10. septembra 1964. Po podatkih Avtobusne postaje Ljubljana je bil objekt zasnovan kot sodobno vozlišče z avtobusnimi peroni, čakalnico in spremljajočimi prostori.
Zmogljivosti postaje so postale vprašljive zelo zgodaj. Leta 1978 so v glasilu Naša skupnost Ljubljana Moste - Polje opozorili, da so razmere iz dneva v dan slabše: »Dnevno pripelje oziroma odpelje od 1800 do 2000 avtobusov s 30 prostorov v enem nivoju.« Leto kasneje jo je takratni direktor avtobusne postaje Marjan Ječnik v glasilu Dogovor označil za »ljubljansko avtobusno sramoto«. Kot je razvidno iz poročanja glasila, se je ideja o povezavi avtobusne in železniške postaje pojavila že pred leti. Izveden je bil vsejugoslovanski natečaj za novo avtobusno in železniško postajo, prvo nagrado pa je dobil projekt arhitekta Marka Mušiča. Ta je predvideval osrednji objekt nad železniškimi tiri, ki bi povezal oba načina prevoza. Kljub izdelanim izvedbenim načrtom projekt kot celota ni bil uresničen.
Na stanje avtobusne postaje je dodatno vplivala osamosvojitev, saj je prišlo do porasta osebnega prevoza in slabšega vzdrževanja. Načrti za novo avtobusno postajo so se nadaljevali, in sicer je bil leta 2002 izveden mednarodni natečaj za Potniški center Ljubljana. Kot je razvidno z občinske spletne strani, se je sočasno razvijal projekt Emonika, ki je kljub več spremembam obstal, leta 2014 pa je strateški partner Trigranit od njega odstopil.
Projekt je dobil ponovni zagon leta 2018, ko so Slovenske železnice dale pobudo za izgradnjo avtobusne postaje v okviru nove upravne stavbe Slovenskih železnic. Pobuda je bila sprejeta, občina pa je sedanji projekt javnosti predstavila oktobra 2023. Zaradi gradnje se bo avtobusna postaja v ponedeljek, 24. avgusta, preselila na začasno lokacijo ob Masarykovi cesti. Potnikom bo tam na voljo 46 avtobusnih peronov, vozovnice pa bo mogoče kupiti tudi z bančnimi karticami.
