Pa ne le oni, ampak tudi druge osebe, »udeležene ali prisotne« pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. To so na primer spremljevalci zelo mladih ali zelo starih pacientov, pa tudi tisti, ki paciente obiskujejo v bolnišnicah. Odlok ne zahteva PCT-ja na primer za obisk lekarne, zahteva pa ga za (fizični) dostop do osebnega zdravnika, patronažne sestre ali specialista. In sicer za vse paciente, stare 12 let ali več, torej tudi za nekatere uporabnike pediatričnih storitev. PCT po črki odloka ne velja za primere »nujne oskrbe, medicinske pomoči, zaščite in reševanja«, česar zelo verjetno ne bo mogoče razlagati širše kot za obiske urgenc, kvečjemu še za intervencije mobilnih ekip zunaj zdravstvenih ustanov. Mimogrede, za nenujne medicinske prevoze PCT gotovo velja – tako kot za večino preostalih storitev. PCT se preverja na vstopnih točkah objektov, kjer se izvajajo zdravstvene storitve, praviloma torej kar ob vstopu v zdravstveni dom ali bolnišnico. Če pogoja ne boste izpolnjevali (in, kot rečeno, niste nujni primer), vam bodo dostop do zdravstvene oskrbe enostavno onemogočili. Lahko poskusite drugič, seveda s PCT. Posledice take »odpovedi« obiska na primer specialista, ki ima termine zasedene za mesece naprej, pa si seveda lahko predstavljamo.
Poleg trde in okrutne logike omejevanja dostopa do zdravstvene dejavnosti pri tem sistemu pozornemu bralcu takoj padeta v oči tudi negotovost in nejasnost, ki ju prinaša glede tako imenovanih nujnih zdravstvenih storitev, izvzetih iz izpolnjevanja pogoja PCT. Tu se bo po državi znova oblikovala cela vrsta različnih praks, odvisno od zdravstvene ustanove in celo od posameznega zdravnika – ti bodo po ne povsem usklajenih merilih presojali, kdaj je nekdo upravičen koristnik storitev nujne medicinske pomoči, kdaj pa se poskuša le izogniti pogoju PCT. Pogoj PCT za dostop do zdravstva je zastavljen zelo široko. Njegov namen je očitno biti ena tistih neprijetnosti in nevšečnosti, ki naj ljudi prepričajo, da se cepijo proti covidu-19. Status prebolelosti je namreč časovno omejen (zdaj na 240 dni), testiranje za praktično vsak obisk zdravnika pa je za paciente ne le neprijetno, pač pa tudi časovno zamudno. Je tudi samoplačniško, razen za tiste redke osebe, ki bodo dobile zdravniško potrdilo, da se zaradi zdravstvenih kontraindikacij ne smejo cepiti.
Vlada je s sprejemom tega odloka po mojem mnenju veliko ljudi spravila v stisko. Prevzela pa je tudi velika pravna tveganja. Čeprav je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-79/20 dovolilo nadaljnjo uporabo protiustavnega zakona o nalezljivih boleznih za izdajanje odlokov o omejitvah gibanja in zbiranja (in samo za to), je omejevanje dostopa do zdravstva nekaj drugega in nekaj več. To pač ni zgolj »zbiranje«. Za izdajo odloka je torej dvomljiva pravna podlaga v ZNB. Koriščenja zdravstvenega varstva, ki je človekova pravica, ni mogoče urejati z odlokom. Po presoji ustavnega sodišča je človekovo zdravje ena najpomembnejših ustavnih vrednot. Vsebina pravice do zdravstvenega varstva mora biti določena z zakonom – po ustavnosodni presoji to velja za opredelitev vrste in obsega pravic iz obveznega zavarovanja, pa tudi pravic, financiranih iz državnih sredstev. Enako mora veljati za pogojevanje in omejevanje koriščenja zdravstvenega varstva; samo z zakonom, ne z odlokom. Utegne se zgoditi, da bo nekdo, ki potrebuje oskrbo, zoper odlok vložil celo pobudo za oceno ustavnosti in poskušal prepričati ustavno sodišče, da odlok zanj učinkuje neposredno ter da protiustavno omejuje njegove človekove pravice.
Skladnost odloka je dvomljiva z vidika številnih določb ustave (človeško dostojanstvo in varnost, telesna integriteta), predvsem pa z vidika 50. člena (obvezno zdravstveno zavarovanje) in 51. člena ustave (pravica do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon). Ocenjujem, da je vsebina odloka taka, da bi bila ustavno sporna, tudi če bi bila urejena na ravni zakona. Zdravstveno varstvo je tako ključno za družbo in posameznika, da mora dostop pacientov ostati izven mreže vsiljivih »korenčkov in palic« glede cepljenja, ki jo sicer prek PCT zdaj uvaja država. Izredno problematično je, da se po odloku status »T« dokazuje le z negativnim testom za covid-19. To v bistvu pomeni, da oseba s pozitivnim testom ne more priti do zdravnika, preden ne ozdravi. Za številne paciente, ki sicer niso tako bolni, da bi morali na urgenco, je tako čakanje zdravstveno preveč tvegano, povezano z bolečino in trpljenjem, zato je povsem nesprejemljivo in v nasprotju s svetostjo človeškega življenja. Z vidika dostopa do zdravstvenega varstva pa je odlok problematičen tudi za neokužene ljudi, zlasti za tiste, ki niso cepljeni in prebolevniki. Do zdravnika naj bi praviloma prišli šele po vsakokratnem neprijetnem testiranju na lastne stroške. Seveda bo ta ukrep ljudi odvrnil od obiska zdravnika in umetno zmanjšal čakalne vrste. Pa je to prav, etično, ustavno?
Vlado pozivam, naj odlok spremeni. Do zdravnika naj bi prosto dostopali vsi. Tam nas seveda lahko vprašajo, ali imamo dokazilo o izpolnjevanju pogoja PCT in kako se počutimo, ter skladno s to informacijo prilagajajo ravnanje z nami, morebitno nas tudi usmerijo v poseben covidni oddelek. Če nismo cepljeni ali prebolevniki oziroma v vsakem primeru, če imamo simptome, je seveda povsem sprejemljivo, da se nadaljnja obravnava pogojuje s testom na covid, ki pa mora biti opravljen takoj, v sami ustanovi, in na stroške Zavoda za zdravstveno zavarovanje, torej kot del javno plačane zdravstvene storitve. Veljati mora tudi: zaradi čakanja na testiranje ali na rezultate testa ali zaradi same okuženosti ne sme priti do zamude pri zdravljenju, ki bi pacientu lahko škodila ali zaradi katere bi trpel.
V trenutku oddaje tega članka v redakcijo so se v medijih pojavile novice, da minister za zdravje razmišlja o odpravi pogoja PCT za dostopanje do zdravstvenih storitev. Če se to zgodi, bo seveda pohvalno. A težko razumljivo je, da je bil sporen odlok sploh kadarkoli sprejet. Da je nekomu prišlo na misel na ta način pogojevati prav obisk zdravnika, prej kot obisk trgovine (tudi neživilske), bencinskega servisa, banke… Ravno tako divje nihanje v ukrepih ustvarja med ljudmi cinizem in jih v splošnem odvrača od spoštovanja (tudi razumnih) ukrepov.
