Trenutna vlada je sprejela več ukrepov, ki nalagajo dodatno breme gospodarskim družbam: začasno povišanje stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, prispevek za financiranje dolgotrajne oskrbe, uskladitev minimalne plače, uvedbo zimskega regresa in podobno. Med vzdrževanjem solidarne, socialne države in omogočanjem spodbudnega gospodarskega okolja je zelo krhko ravnotežje. Gospodarstvo zahteva predvidljivost davčnega in regulatornega okolja ter zmanjšanje obremenitev, ki lahko dušijo konkurenčnost in dolgoročno vzdržnost. Podjetja z nizko dodano vrednostjo se težko prilagodijo na nenaden dvig stroškov, ki ga prinese minimalna plača. GZS je nedavno opozoril, da bi lahko tak dvig ogrozil 16.000 podjetij. Tudi pri bolj prebojnih podjetjih lahko v nekem trenutku preveč regulacije začne dušiti razvoj, predvsem če se pravila hitro spreminjajo in zahtevajo drage prilagoditve.
Hkrati najdemo dobre argumente na drugi strani. Dolgotrajna oskrba zahteva solidarnost in sistemsko financiranje, vse pogostejši šoki (energetski, obrestni, dobavni) pa terjajo hitre in obsežne interventne pakete ter stabilnejšo prihodkovno stran javnih financ. Minimalna plača je postavljena 20 odstotkov nad minimalne življenjske stroške, ki že sami temeljijo na izredno nizkih ocenah – na primer, mesečni izdatek za hrano posameznika je v uradni košarici postavljen na 172,69 evra. Socialna država ni razkošje, je okvir dostojnega življenja.