Širšo javnost pa je dosegel z literarno izjemno odmevno knjigo East West Street (pri nas: Vrnitev v Lemberg), v kateri na presečišču osebne zgodovine in pravne misli razgrinja nastanek dveh ključnih pojmov 20. stoletja: genocida in zločinov proti človečnosti. V knjigi se zgodovina njegove družine preplete z usodami pravnika Herscha Lauterpachta, enega najpomembnejših pravnikov mednarodnega prava v 20. stoletju, in Raphaela Lemkina, poljsko-judovskega pravnika, ki je skoval izraz genocid, ter z mestom Lvov (nekoč Lemberg), ki postane prostor, kjer se križajo identitete, imperiji in ideje.
Material za knjigo ste dobili, ko ste začeli raziskovati vašo družinsko preteklost. Od kod prihaja vaš vzgib?Dedka sem zelo dobro poznal, umrl je konec devetdesetih, ko sem bil star 37 let. Vendar prihajam iz družine, kjer se o preteklosti ni govorilo veliko; in mislim, da to ni nič nenavadnega, enako velja tudi za prostor nekdanje Jugoslavije. Preteklost se je »pometla pod predpražnik«. Prelomen trenutek je prišel šele leta 2010, ko sem bil povabljen na predavanje v Lviv, mesto, ki je na meji med Ukrajino in Poljsko. Ko sem bil tam, sem ugotovil, da je mesto skozi desetletja in stoletja spreminjalo svoje ime, od Lvov do Lviv in za časa nemške okupacije Lemberg. Slednje mesto pa je rojstni kraj mojega dedka. Tako sem se nenadoma, in predvsem nevede, znašel v kraju, kjer je odraščal, in ga začel raziskovati.
Zakaj menite, da je o zares trpkih preteklostih posameznikov ali pa kar celih družin tako težko spregovoriti?Večji del svojega življenja se ukvarjam s primeri mednarodnih zločinov, od mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije do meddržavnega sodišča in drugih. Zato sem zelo vajen soočanja z grozljivimi situacijami, pri čemer opažam, da se povsod po svetu ponavlja podoben vzorec: tako po drugi svetovni vojni kot v Jugoslaviji, Ruandi ali na Kosovu. Mislim, da gre za več dejavnikov. Pri tistih, ki so preživeli, je pogosto prisoten sram zaradi preživetja. Tisti, ki so bili morda vpleteni v slaba dejanja, o tem iz očitnih razlogov ne želijo govoriti. Pri mnogih pa gre, verjamem, za zaščitniški nagon. Želijo zaščititi svoje otroke in vnuke pred temi strašnimi zgodbami. Zato takšna tišina ni nujno zlonamerna ali negativna; včasih je lahko celo dobronamerna. V primeru mojega dedka verjamem, da je šlo prav za takšno zaščitniško tišino. Pri drugih pa je lahko razlog nekaj povsem drugega. Napisal sem tudi dve nadaljevanji knjige Vrnitev v Lemberg; v eni izmed knjig, The Ratline, obravnavam sina Otta Wächterja, visokega nacističnega funkcionarja v Lvovu. Tam je molk povezan z dejstvom, da je bilo to, kar se je zgodilo, »slabo«, in z nepripravljenostjo sprejeti, da so njihovi starši ali stari starši počeli strašne stvari.
Mar ni za potomce še posebej težko, ko morajo o družinski preteklosti, o kateri niso vedeli ničesar, resnico odkrivati sami in z zamikom, namesto da bi jim jo njihovi bližnji povedali takrat, ko bi to še zmogli ali ko bi bili potomci dovolj zreli, da jo razumejo?Med svojim raziskovanjem sem se srečal z mnogimi potomci različnih zgodovinskih osebnosti. Nekateri želijo o preteklosti govoriti, drugi ne. Nekateri so moje knjige prebrali in želeli o njih spregovoriti, drugi so se knjigam in temi preteklosti preprosto izognili. Gre za izrazito osebno vprašanje. Ne verjamem, da obstaja splošna teorija ali enoten vzorec; vse je odvisno od družinske dinamike in značaja posameznika. V isti družini je lahko pet otrok, štirje o preteklosti ne želijo govoriti, eden pa želi. Takšen primer je Niklas Frank, sin nacista Hansa Franka (nacistični funkcionar, pravnik in osebni pravni svetovalec Adolfa Hitlerja, ki je bil na nürnberških procesih obsojen na smrt, potem ko je bil spoznan za krivega vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti), ki o preteklosti svojega očeta govori ves čas in jo raziskuje, medtem ko njegovi štirje bratje in sestre preteklost zavračajo in jih ne zanima, dva med njimi sta celo storila samomor. Kako torej pojasniti tako različne odzive? Ne vem. Gre za izjemno kompleksno vprašanje.