Ta predsednik, Blaž Brodnjak, je namreč nastopal na vseh možnih in nemožnih odrih ter razlagal popolnoma neodmerjeno kritiko razmer v Sloveniji. Pri tem sem posebej opozoril na dejstvo, da je največji lastnik NLB država, katere predstavnik v lastninskih odnosih je vlada, ta pa je ključna za nastanek razmer, ki so se predsedniku zdele tako nemogoče. Nastopi direktorja so tako bili kritika največjega lastnika NLB. Če bi jaz bil lastnik, kot je država v NLB, bi direktorja ob takih nastopih že zdavnaj spodil, sem dejal. Dejal sem tudi, da bi bilo moralno, da sam odstopi s tega menedžerskega mesta, če želi še naprej delovati na tako političen način.
Dva primera, ki razburjata
Ljudje si direktorje bank, v katerih imamo skoraj vsi nekaj denarja, zamišljamo kot konservativne može in žene, ter ne kot ljudi, ki s svojimi nastopi v javnosti izpostavljajo tveganju tudi naš denar v teh bankah. Ker sem oceno delovanja predsednika NLB povedal v predvolilnih časih, njegovo govorjenje pa je bilo res glasna reklama za opozicijo, nisem bil presenečen, ko sem doživel plaz napadov na družbenih medijih, čeprav bi me večina državljanov morala glasno podpreti, saj sem zagovarjal njihove interese pri denarju in bi tako govoril ne glede na politiko na oblasti. Očitno ni šlo za to, ali so sodbe o gospodarskih razmerah v Sloveniji predsednika uprave NLB pravilne; šlo je za politiko proti vladi, ki je bila takrat največji lastnik NLB. In prav v tej ugotovitvi je iztočnica za tole pisanje: od kod predsedniku, glavnemu menedžerju v NLB, pravica in pogum, da govori čez največjega lastnika banke, ki jo vodi? Šlo je za razumevanje korporativnega upravljanja v razmerah državne lastnine v podjetjih.