Težave? Pravzaprav niti ne. Prej stik z realnostjo, saj nikoli niso odstopili od svoje vizije garažnega rocka, ker jim je omogočilo razgibano polstoletno kariero v praktično nedotaknjeni postavi. Skoraj »forrestgumpovsko« pa so bili kot sopotniki povsod navzoči ter so si prigarali spoštovanje znotraj ceha in številne zveste privržence po svetu. Predvsem Little Steven (E Street Band) si svoje oddaje ali prireditev ne more zamisliti brez njih. Spomine smo sredi evropskega dela jubilejne turneje obujali s pevcem Petrom Zarembo.
The Fleshtones je ena redkih skupin, ki se ne zanaša na boljšo preteklost. Namesto tega vsakih nekaj let izdajate albume z novim gradivom in moram priznati – ob vsem spoštovanju do klasik, kot je Roman Gods – nisem prepričan, da ste kdaj zveneli bolje. Kaj vas žene naprej?Odgovor je preprost, v nas živita oziroma sta preživeli radovednost in želja, da ustvarjamo novo glasbo. Najhuje bi bilo, če bi sami sebi postali »tribute to« skupina in izvajali pesmi, kot smo jih izvajali leta 1978 ali 1982. Snemamo nove albume, ker imamo še vedno veliko novih idej. To je preživetveni umetniški nagon.