»Če umrem, kaj boš ti, moj Bog?« pravi v istoimenski pesmi veliki avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke, čigar stoletnico smrti, glejte, obhajamo letos. In v pesnikovih genialnih verzih – »Če umrem, kaj boš ti, moj Bog? (...)/ Jaz sem tvoj smisel in tvoj namen,/ z menoj izgubiš besedo in obličje« – kot njegovi znanci iščemo lastni smisel in namen. »A znanci niso vedeli/ kako zelo je Eno z vsem,« je na slovesni akademiji ob stoti obletnici pesnikove smrti deklamirala neka talentirana mlada igralka verze Rilkejeve priložnostne pesmi Smrt pesnika.
Fotografija: Luka Cjuha
Pesnikovo prvo stoletje
Pride tako stoletnica smrti kakega pesnika in akademiki, učiteljice in varuhi kanona se zaprejo v knjižnice, iščejo kak verz z referenco, ki bi ustrezal njihovemu času, in se na vse pretege trudijo, da bi dokazali, da je pesnik živ še danes, stoletje pozneje. To početje pa je žalostno in brezplodno, saj poezija ni stvar nekega svojega časa, ampak vseh časov: pri tem gre za to, da od mrtvega pesnika iščemo zgolj potrdilo, da smo mi živi. Pesniku je tako ali tako že sto let vseeno.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()