Najstarejša različica te pravljice, za katero vemo, pripoveduje o sužnji Rhodopis, ki jo je v začetku našega štetja, okrog leta 23, v svoji Geografiji zapisal grški geograf Strabon. Zgodba gre takole: Rhodopis – dobesedni prevod bi bil »Podobna cvetu« – je bila grška hetera, kurtizana, ki se je nekega dne kopala v morju, ko ji je orel odnesel usnjeni sandal in odletel z njim vse do Memfisa ter ga vrgel naravnost v naročje kralja Egipta. Presenečen nad neobičajnim dogodkom in nad še bolj neobičajno lepoto ženskega sandala je kralj ukazal, naj preiščejo celo kraljestvo in najdejo lastnico. Mladenko so na koncu našli v mestu Navkratis na obalah Sredozemskega morja, od koder so jo pripeljali kralju, da bi postala njegova žena, egipčanska kraljica Rhodopis.
Vse od takrat zgodbo o Rhodopis pripovedujejo v skoraj vseh jezikih sveta. V srednjeveški Angliji, recimo, je bila to Le Fresne, na Malti Ċiklemfusa, na Kitajskem Ye Xian, v Koreji Kongjwi, v Vietnamu Tấm, v Kambodži Néang Kantoc, v zgodbi Judar in njegovi bratje pa je ena od različic ohranjena tudi v slavnih zgodbah iz Tisoč in ene noči. Prvo zapisano evropsko različico je leta 1634 objavil italijanski pesnik in zbiralec neapeljskih ljudskih pripovedk Giambattista Basile, v čigar Pentameronu je junakinji z izgubljenim čevljem ime Zezolla.
