Pomlad je v Beogradu leta 2001 prišla zelo zgodaj, že februarja se je bilo mogoče sprehajati v majici s kratkimi rokavi. »To sem že stokrat rekel – sam pred to sodišče v Haagu ne bom šel, to je od vsega začetka orodje, ki bo samo potrdilo razpad Jugoslavije in za to obtožilo izključno JLA in Srbe.« Nadaljeval je svoje misli: »Vroče je v tem delu leta. Ta dva slepca ne bosta vstopila, nihče ne bo vstopil, dokler se Jovica ali kdo od njegovih ne bo javil.« To je urejeno, kot je treba. Sedel je na stol in začel zbirati misli: Miloševićeve akcije nimajo učinka, Vaske (Aleksandar Vasiljević, šef kontraobveščevalne službe JLA) se je očitno dogovoril, da bo priča tožilstva, a pri njem človek nikoli ni vedel, za koga dela in za koga ne. Glej ga zdaj na Ohridu, kjer uživa, in ves pomemben arhiv je odnesel s seboj. Blagoje (Adžić, nekdanji načelnik generalštaba, predstavnik trde prosrbske usmeritve v času razpada Jugoslavije) je izoliran, ne srečuje se z nikomer. Andrija (Rašeta, nekdanji namestnik poveljnika zagrebško-ljubljanskega vojaškega območja, glavni pogajalec s hrvaškim vodstvom) ima neko svojo resnico, vidim, da je ustanovil Združenje generalov JLA, misli, da smo vsi spet lahko skupaj. Staneta (Broveta, admirala, kontraobveščevalnega častnika z najvišjih rangom) nihče ničesar ne bo vprašal. On sicer nikoli ni bil naš, ampak Slovenec, njegovi pa ga ne marajo in mornarica mu je praktično odvzela vse dolžnosti: in to vojno smo predali. On sicer tudi ni pomemben, to morje, ki smo ga zaman imenovali naše, je tako ali tako vedno bila njihova stvar.
»Tukaj ni več prostora. Jutri letim …« je sklenil ta mož iz Imotskega, ki so ga obtožili, a nikoli kaznovali, zaradi tega, ker je še v partizanih, ko je enota dobila ukaz, da vstopi v Bosno in Hercegovino, za nekaj časa preprosto izginil. Potem se je nenadoma pojavil pred osuplimi soborci, ki so izvrševali svoje naloge. In gledali, kako je postal profesor na vojni šoli, šel v ZDA in postal general armade, čin, ki ga je imelo samo nekaj mož v zgodovini Jugoslavije. Še vedno postaven in dobrega zdravja za svojih več kot petinsedemdeset let. Opazil je, da ima težave s sluhom: hiša je že prodana, ta odvetnik, kako mu je že ime, no, imenujejo ga Grof, je bil povsem soliden kupec, a v Moskvi ga čaka stari prijatelj: Dimitrija Jazova imenujejo zadnji maršal, on je že dolgo pomiloščen v Rusiji in uživa vse časti veterana. Ki mu, poglejte, ni uspel puč proti Gorbačovu: a k vragu, zdelo se je, da mu je uspelo. Po šestih mesecih so prišli tanki in spet so uvedli cenzuro, a vse je propadlo in on je moral v zapor. Medtem ko je mislil, da je dovolj pomagal prijateljem v Iraku, ki tukaj počasi prihajajo na oblast, in da je Moskva vendarle veliko večja in varnejša od Beograda, mu je zaposleni na mejni policiji – nad katerimi je bila, kot je treba, oseba v civilu – samo vrnil potni list.
»Srečno pot.« Malo je počakal. »General.«
