Bruce Aylward, kanadski epidemiolog, ki je vodil skupino SZO, je bil od potovanja tako utrujen, da ni mogel skrivati svojega izrazitega novofundlandskega naglasa, ko je dan po poletu iz Pekinga govoril z novinarji. Vendar pa je zatrdil, da je prepričan o navzdol obrnjeni kitajski krivulji in da jamči za verodostojnost številk. Kitajski zdravniki so napovedovali, da bodo v kratkem spet naročali redne bolnike. Vrste pred infekcijskimi bolnišnicami so izginile. V veliki raziskavi učinkovitosti že obstoječih zdravil proti covidu-19 so imeli izvajalci težave z iskanjem novih okužencev, ki bi lahko sodelovali v testiranjih. Morda je Kitajska z začetno zamudo dovolila, da je virus ušel izpod nadzora, toda poznejši uspehi so svetu prinesli nekaj prepotrebnega časa, pravi Aylward. Če se je covid-19 že zdaj izjemno hitro širil iz Kitajske po vsem svetu, si raje sploh ne predstavljajmo, kaj bi se dogajalo, če Kitajska ne bi na domačih tleh obrzdala epidemije.
»Zdaj vemo, kako se braniti pred virusom. Vemo, kaj moramo narediti,« pravi Aylward. Ne strinja se s tistimi, ki trdijo, da je bila zgolj Kitajska sposobna uveljaviti vse potrebne ukrepe zamejevanja in prepovedi socialnih stikov – njihovemu modelu bi moral slediti ves svet in ukrepe po potrebi prilagajati lokalnim razmeram. Vendar pa ni prepričan, da je svet »razumel, kako nujno je pohiteti«.
Velik del sveta vsekakor ni razumel. Preden je prišlo do resnega mednarodnega odziva, se je virus že razbohotil v Italiji, Veliki Britaniji, ZDA in še nekaterih drugih državah. Konec marca nobena kitajska pokrajina razen Hubeija ni poročala o več kot 1500 potrjenih primerih na dan, medtem ko je bilo v ZDA 15 takšnih zveznih držav – čeprav ima večina kitajskih pokrajin veliko več ljudi.
Nekatere države pa so virus vendarle zajezile tudi brez skrajnih ukrepov socialnega omejevanja, kakršni so bili nujni na Kitajskem in v zahodnih državah. Hongkong, Južna Koreja, Singapur in Tajvan so svetu dali verjetno najboljši model odziva, ko so omejitve sprejemali v zelo zgodnjih fazah epidemije, ukrepe pa podprli z množičnim testiranjem prebivalstva. Njihovi uspehi dajejo misliti, kaj bi se lahko dogajalo na Kitajskem, če bi njihov sistem samodejnega poročanja o izbruhu nalezljivih bolezni sprožil odgovor velikih razsežnosti že ob pojavu prve skupine bolnikov.
Ta druga skupina držav je ukrepe tudi ves čas usklajevala s prebivalstvom. Singapurski premier je v presenetljivem javnem nagovoru Singapurcem že 8. februarja napovedal, da se bo virus kljub odločnim ukrepom najverjetneje širil v skupnosti; napovedal je nujnost samoosamitve in ljudi pozval, naj se »mentalno pripravijo«. »Iz strahu bi morda lahko naredili kaj, kar bi razmere še poslabšalo, na primer si kopičili zaloge zaščitnih mask ali hrane, ali pa za izbruh epidemije obtoževali določene skupine ljudi,« je opozarjal. Na drugi strani pa je spregovoril o študentih, ki so ob uvedbi karanten že začeli prostovoljno raznašati hrano najbolj izpostavljenim skupinam ljudi, ter poslovna združenja, sindikate in delavce v javnem transportu, ki so se dodatno potrudili, da je življenje teklo čim bolj nemoteno. »Takšni smo,« je bodril prebivalstvo. V času, ko je večina držav še poskušala zatiskati oči pred virusom, je bil to zares izjemen nastop. Večina veteranov v SZO se dobro zaveda, da je zaupanje javnosti ena ključnih stvari ob soočanju z zdravstvenimi krizami.
Vse te države so že imele izkušnje s podobnimi obolenji. Južna Koreja je leta 2015 doživela izbruh mersa, ki so ga obvladali z bolnišničnim nadzorom okužb in karantenami. Vse štiri, Hongkong, Južna Koreja, Singapur in Tajvan, pa so bile hudo prizadete tudi s sarsom. Vedele so, kako nujno je pohiteti. V Hongkongu so sledili vsem stikom z okuženimi in jih osamili, zaprli so šole, odpovedali vse velike dogodke, uvedli karanteno za potnike, ki so prihajali z okuženih območij, ter spodbujali delo od doma. Konec marca so imeli le 715 potrjenih primerov – od tega 94 asimptomatičnih – in štiri mrtve. Z ukrepi pa so hkrati skoraj prepolovili tudi število primerov sezonske gripe.
Kot pri vseh drugih epidemijah je bilo ključno vedenje navadnih ljudi – nošenje mask in samoomejevanje socialnih stikov. Univerzitetna predavanja je marca na singapurskih univerzah lahko spremljalo le 50 študentov hkrati. Sedeli so na razdalji dveh metrov in vedno so posneli fotografijo, kje kdo sedi, da bi lahko po potrebi pozneje sledili stikom. Javni prostori niso bili zaprti, vendar pa so vsakemu pred vstopom izmerili telesno temperaturo, kar je na eni strani utrjevalo zaupanje javnosti, na drugi pa omogočalo odkrivanje morebitnih novih primerov.
Južna Koreja je že na začetku februarja od podjetij zahtevala testiranja zaposlenih. Državni laboratoriji so preverjali rezultate testiranj in sproti ocenjevali tudi vse nove vrste testov, ki so se pojavljali, da so bili ves čas v korak s časom. Ameriška agencija za hrano in zdravila je na drugi strani na primer vztrajala, da morajo biti vsi testi, ki so v javni rabi, ameriške proizvodnje, kar je še podaljševalo že tako katastrofalne zamude pri testiranju prebivalstva.
Za nameček je Južna Koreja že konec marca izumila hitre teste, ki so omogočili, da so pozitivne primere čim hitreje osamili in poiskali njihove stike. Že aprila je število novih primerov začelo padati, ne da bi bilo potrebno strožje omejevanje socialnih stikov po državi. Podobno je bilo v Singapurju in Tajvanu. Razliko je pomenil odziv v zelo zgodnji fazi, ki so ga na Kitajskem zamudili. Strokovnjaki za varovanje digitalne zasebnosti državljanov so sicer upravičeno izražali zaskrbljenost zaradi razširjenega elektronskega nadzora. Toda virus je bil obvladan. A kot se je izkazalo v malem lombardijskem mestu Vo v Italiji, za zajezitev koronavirusov niti niso potrebne izkušnje s prejšnjimi virusi. Covid-19 so ustavili s testiranjem vseh prebivalcev in osamitvijo ter karanteno, kadar je bilo treba. Enako bi morali ob prvem navalu okužb narediti v številnih drugih državah.
Če drugega ne, so ti posamični uspešni odgovori pokazali, da klasični epidemiološki ukrepi pri covidu-19 lahko delujejo. Potrdili so, da bi hitrejši odziv na Kitajskem morda omejil epidemijo. Toda napak niti približno niso delali le Kitajci. Wuhan je bil s svojo kolektivno večerjo v čast bogu kuhinje resen kandidat za Guinnessovo knjigo neslavnih rekordov. Toda 7. marca, ko je pandemija že dodobra zajela Francijo – in je bilo vsem že popolnoma jasno, kako nalezljiv je virus – se je več kot 35.000 ljudi, oblečenih v smrkce, zbralo tudi na festivalu v bretonskem mestu Landerneau. Naslednji dan je francoska vlada prepovedala zbiranje več kot 1000 ljudi hkrati. Konec marca se je 70 študentov teksaške univerze pomešalo med stotine ljudi, ki so kljub opozorilom na plažah praznovali začetek spomladanskih počitnic; 44 od teh 70 je bilo pozneje pozitivnih na testih za covid-19 in nobenega dvoma ni, da so okužbo prenesli tudi na številne druge.
Vse to početje se preprosto zdi kot kolektivno psihološko zanikanje resničnosti: zanikanje ljudi, ki zaradi nalezljivih bolezni še nikoli niso bili v dovolj resni nevarnosti, da bi lahko resno jemali tako neznano in nevidno grožnjo. Pred zaprtjem mesta je Wuhan zapustilo pet milijonov ljudi. Toda celo ta boleča lekcija ni bila dovolj, da bi se enakim napakam izognili drugje po svetu. Več kot šest tednov pozneje so italijanske oblasti zaprle pokrajine na severu države, ki so bile prvo žarišče okužb. Novice o načrtu so na predvečer ukrepov pricurljale v javnost in začel se je beg, ob katerem so ljudje raznesli virus po vsej Italiji. Naslednji dan je bila pod zaporo celotna država. V številnih državah je bilo omejevanje družbenih stikov samo delno, ali pa so z ukrepi zamujali in zato niso kaj dosti vplivali na rastočo krivuljo okužb. Zamujali so s testiranji ali pa ga omejevali in ogrožali zdravje medicinskih delavcev ter bolnikov. Celo ko so iz SZO potrdili, da ukrepi obvladovanja virusa delujejo, so jih nekatere države skoraj takoj začele opuščati, vključno s Švico, kjer ima SZO svoj sedež.
Pogosto je potrebe javnega zdravja preglasila ideologija. Ameriška vlada se je osredotočila na grožnje, ki naj bi jih predstavljali tujci na ameriških mejah – tudi še potem, ko je bil virus že zdavnaj na ameriških tleh in ko je bilo znanstveno ter iz izkušenj jasno, da ukrepi samo na mejah ne zaležejo kaj dosti. [...]
Za zdaj lahko zgolj rečemo, da so se v tej krizi le redki proslavili – in za zdaj niti še ne vemo, kakšne bodo dolgoročne ali celo zgolj srednjeročne posledice za države, ki so uspešneje prebrodile prvi val okužb, saj virus še vedno kroži in so ljudje zanj še vedno dovzetni. Obtožbe in politični obračuni se bodo nadaljevali še v naslednje generacije. Za zdaj se lahko vprašamo, ali bi večja odprtost in zgodnejše ukrepanje na Kitajskem lahko preprečila pandemijo. Ne gre za to, da bi na koga kazali s prstom ali vanj metali kamenje – saj večinoma vsi živimo v steklenih palačah – temveč za to, da bomo naslednjič, če se spet zgodi, boljše pripravljeni.
Kakor je stvari videti zdaj, bi bilo za popolno ustavitev covida-19 potrebno veliko hitrejše posredovanje, kot ga je sposobna izvesti katerakoli današnja vlada. Lahko pa bi vseeno posredovali prej, kar bi epidemijo dovolj upočasnilo, da bi covid-19 naredil manj škode in da bi ga morda, zares samo morda, ustavili, še preden je dosegel pandemične razsežnosti.
Kot je poročalo uradno glasilo kitajske Komunistične partije, je kitajsko vrhovno sodišče že 29. januarja priznalo, da so oblasti v Wuhanu neupravičeno utišale osem zdravnikov, ki so decembra na spletu razpravljali »o virusu, ki je podoben sarsu«. »Informacija bi javnost prisilila k hitrejšemu sprejemanju zaščitnih ukrepov,« so zapisali v razsodbi. Vlada je preminulega zdravnika Lija Wenlianga celo posthumno razglasila za narodnega heroja.
Naslednjič: Tam, od koder prihaja covid-19, je še veliko virusov, tudi veliko bolj nevarnih.
