Kot okoreli balkonec, ki ni šel vsako poletje na morje, sem se pogosto zatekal k njegovim večnim melodijam, ki so me brez muke odpeljale do Vele Luke ali še kam dlje. Ena tistih, ki mi še danes ne dajo miru, je skladba z naslovom Poeta, ki jo je, tako kot še dvesto drugih Oliverjevih, napisal Zdenko Runjić, avtor nepozabnega Galeba in meni ljube Luce mala.
Komad, ki si ga je najbrž veselo prepeval marsikateri slovenski vikendaš, ko je drvel proti jadranski obali, loveč trajekt proti Hvaru, Braču ali Visu, iz splitske ali katere druge luke, bi bil lahko himna potrošenih vikendašev, ljudi, ki so vse svoje svetle trenutke doživeli v kateri od dalmatinskih uval, daleč stran od rojstnega kraja. Nekateri med njimi so v jeseni svojega življenja gotovo tudi zajokali in tako vsaj za trenutek začutili, kaj je nekoč pomenilo biti človek. Poeta je namreč eden tistih komadov, ki preizkušajo našo senzibilnost. Najbolj enostaven test je prisluhniti temu komadu in čakati, kdaj vam bodo na lica privrele solze. Če ne zajočete, potem še niste tam – niste pripravljeni.