Olimpijski pokrovitelji in bojkoti

Jasno, italijanske dežele, ki denar zgolj prispevajo, olimpijskih iger pa niso dobile, prave sreče ob teh podatkih, še zlasti če italijanski športniki ne bodo dovolj uspešni, ne bodo občutile. Po zadnjih podatkih naj bi od 3,54 milijarde evrov za zimske olimpijske igre šlo le 13 odstotkov neposredno za športne objekte, vse drugo za infrastrukturo, ki bo ostala, tudi ko bo iger konec. Še nedokončani projekti so predvsem tisti, ki jih športniki ne bodo nujno potrebovali, ampak bodo ostali, in so se tudi najbolj podražili; gre za obvoznico Longarone v pokrajini Belluno, obvoznico Perca v pokrajini Bolzano, obvoznico Sondria, žičnico Socrepes pri Cortini in smučarsko povezavo Livigno v pokrajini Sondrio. Kaj hočemo reči: zimske olimpijske igre so predvsem regionalni infrastrukturni projekt, ki ga, kot je slišati, ne razumejo povsod po Italiji enako. Če drugega ne, ker jim še ni uspelo natančno izračunati stroškov in ker še niso natančno izračunali niti tega, kakšen vpliv bodo imele igre na naravo. Beremo, da so skeptični borci za okolje že opozorili, da bo vpliv iger na okolje podoben, kot če bi se vsi prebivalci Milana z letalom odpravili na potovanje Milano–Rim–New York. Sliši se skrb vzbujajoče, a je treba reči, da imajo naši sosedje vsaj načrt, kaj želijo z igrami doseči. Navsezadnje bi tudi marsikateri Slovenec podprl takšne ali podobne igre, če bi se po Sloveniji lahko bolj normalno premikali z avti, avtobusi, kolesi, vlaki ali metrojem.