Po drugi strani je res, da so skoraj vsi borilni športi in discipline, skoraj vsa atletska tekmovanja, pa tudi strelstvo, lokostrelstvo, veslanje, jadranje in podobno, obsojeni na televizijsko olimpijsko parado, saj lahko samo vsaka štiri leta pridejo do izredno dragih oglaševalskih minut. Prenosi olimpijskih tekmovanj so pravzaprav edina prava promocija za male športe, ki v svetu nogometa, košarke, baseballa, profesionalnega boksa in hokeja na ledu komaj kdaj pridejo na ekrane. V tej luči je brez dvoma treba gledati zadnja desetletja tako zimskih kot poletnih olimpijskih iger in s tem vedenjem je treba ocenjevati tudi silne napore japonskih in preostalih organizatorjev, da olimpijske igre v Tokiu leta 2021 za vsako ceno izpeljejo, čeprav z enoletno zamudo, brez gledalcev in starim imenom Tokio 2020.
Stroški odložitve olimpijskih iger 2020 za eno leto naj bi znašali okoli pet milijard evrov, kar je malo v primerjavi s popolno odpovedjo, ki bi Japonsko stala več kot 35 milijard evrov. Jasno, igre v Tokiu so zavarovane pri Lloyd'su iz Londona, a v policah ni zavarovanja za sponzorje, uspehe športnikov in lokalne delavce, zato se v vsakem primeru igre bolj splača organizirati kot jih odpovedati.
Poletne olimpijske igre v Tokiu, tekme 32. olimpijade, bodo tako med najbolj nenavadnimi v moderni zgodovini iger, čeprav smo lahko v začetku tedna brali optimistične in spravljive izjave predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasa Bacha in japonskega premierja Jošihideja Suge. Govorila sta o tem, da zdaj vidita luč na koncu predora, da bodo olimpijske igre v Tokiu premagale covid-19 in podobno. A korona se je naselila v olimpijski vasi, še preden so se igre sploh začele, in do neke mere že negirala Bachove izjave. In Japonci, ki športa očitno ne ljubijo tako zelo kot Slovenci, Hrvati, Angleži, Italijani ali Skandinavci, so, kot kažejo ankete, v povprečju postali nasprotniki iger, peticijo proti igram so podpisali stotisoči, na cesti so celo goreče demonstrirali proti organizaciji oziroma za odpoved tekmovanj. Bojijo se, da bodo igre prinesle novo epidemijo. Škoda, da se bolj množično ne cepijo, bilo bi jim lažje.
Kakorkoli že, zdi se, da bo športna prireditev v Tokiu ena najbolj osovraženih do zdaj in gotovo najbolj osovražena olimpijada vseh časov. Ki jo bodo očitno izpeljali do konca samo zato, ker bi jo bilo v tej fazi organizacije skoraj nemogoče preklicati, in ki jo bodo izpeljali, ker jo enostavno finančno potrebujejo tako organizatorji kot športniki, ki bi drugače ostali brez najpomembnejših tekmovanj in s tem posredno brez pokroviteljev.
Lahko bi torej ponovili, da gre zgolj za promocijo, a v tem primeru vseeno govorimo o promociji športa, ne tako kot v Berlinu leta 1936, ko so recimo v Goebbelsovem štabu ugotovili, da bodo igre svetu pokazale moč nacistične Nemčije, ali v sodobnem času leta 2014 v Sočiju, ko je nujnost zimske olimpijade začutil Putinov kabinet in dobesedno zgradil športni Soči, za katerega naj bi zapravili vsaj trikrat več, kot so načrtovali. V Nemčiji in Rusiji so denar za igre znali zbrati, drugače pa je bilo leta 1976 v Montrealu, kjer so napovedane stroške presegli za 720 odstotkov in se je mesto zaradi organizacije iger utapljalo v dolgovih kar 30 let. Milijardno izgubo so imele tudi olimpijske igre leta 2000 v Sidneyju in leta 2016 v Riu de Janeiru.
A vendar bi morali olimpijado v Tokiu primerjati tudi z olimpijadami, ki so se borile z odpovedmi posameznih držav. V Montrealu 1976, ki smo ga omenili, je veliki izgubi morda botrovala tudi odpoved 39 pretežno afriških držav, ki so nasprotovale nastopanju športnikov z Nove Zelandije, ker je njihova ragbijska reprezentanca igrala z osovraženo rasistično Južno Afriko. Leta 1980 so ZDA in njihove bolj ali manj demokratične zaveznice bojkotirale olimpijado v Moskvi, ker je Sovjetska zveza okupirala Afganistan. Zanimivo, nekaj let kasneje, ko so začele po Afganistanu hlastati Združene države, podobnega bojkota ni bilo. So pa leta 1984 olimpijske igre v Los Angelesu bojkotirale Sovjetska zveza in njene zaveznice: 15 držav vzhodnega bloka in še Albanija ter Iran, ki sta bojkotirala že igre v Moskvi, ter Libija, ki je bila v hudem političnem sporu z ZDA.
Če so v naštetih primerih manjkale različne države, bodo na Japonskem manjkali gledalci na tribunah. In olimpijada, tako brez domačih kot brez tujih navijačev, ki so sestavni del športnih iger, ne bo in niti ne more biti enaka. Za nevtralne opazovalce se zdi, da bi bilo bolje, da bi jo odpovedali, športniki pa si seveda želijo tekmovati in kot kaže, jim bo to ob množici varnostnih ukrepov tudi omogočeno. Televizijski ekrani pa utegnejo pregoreti tudi v Sloveniji – tako zvezdniških tekmovalcev, kot jih ima Slovenija tokrat v Tokiu, še ni imela na nobeni letni olimpijadi.
