Sploh če upoštevamo tudi obdobje bivše države, lahko ugotovimo zgolj, da Olimpija ni sopomenka za serialno bivanje v enoumju zmagoslavja in občutkov premoči. Za kar gre sicer pri slehernem navijaštvu in primerljivih drugih interesentih na trgu, kot so religije, ideologije, droge in še kaj. Ko nam nekaj tako okupira možgane, da ne razmišljamo o sebi, ampak se zgolj prispevamo v dogodek. Na tak način je Olimpija pretežni del svoje zgodovine bolj tema za razmišljanje kot za predajanje.
Podatek, da je bila najvišja uvrstitev osrednjega ljubljanskega kluba v jugoslovanski prvi nogometni ligi sedmo mesto, se sploh ob dejstvu, da je šlo za klub iz gospodarsko najbolj razvite republike, zdi preprosto klavrn. Zmore jeziti za nazaj. Košarkarska zgodovina je resda bistveno svetlejša, saj ima klub v zbirki šest naslovov jugoslovanskih prvakov, vendar pa je bil zadnji spet dosežen leta 1970, kar daje vtis, kot da so v preostalih republikah šele tedaj začeli košarko jemati resno oziroma vzgajati igralce. V tisti Daneu-Bassin posadki razen Jelovca ni bilo neslovenskih igralcev.