Na družbenih omrežjih lahko skoraj vsak dan prebiramo zapise, ki se nanašajo na bolečo temo odvzema otrok iz primarne družine, enemu ali obema staršema, ki se berejo v stilu, kakšna krivica je doletela družino, ker so delavci centra za socialno delo (CSD) staršu odvzeli otroka, za katerega je bilo dobro poskrbljeno dan in noč. Najpogosteje so te zgodbe predstavljene enostransko, brez možnosti, da bi širša javnost spoznala še drugo plat, saj gre za varovanje občutljivih osebnih podatkov mladoletnih otrok, zato javne institucije razlogov za enega najbolj skrajnih ukrepov ne morejo in ne smejo pojasnjevati javno.
»CSD dobi skrbništvo nad otrokom, tam pa nimajo odgovorne osebe, ki bi prevzela skrb nad njim. To pomeni, da hiša skrbi zanj in je odgovorna za vse, kar se otroku lahko zgodi, čeprav gre za zavod, ki je že več mesecev gradbišče in nikakor ne more biti dom. Zavod ju je sprejel, ker je tako odločila sodnica. Določili so jima zagovornico, odvetnico, ki ju je obiskovala in spraševala, kaj si želita. A vsi vedo, kaj si želita. Iti domov. Tega pa jima ne more izpolniti. Vsi pravijo, da sva kriva midva, starša, da je tako. CSD je dal predlog za odvzem, ki ga je sodnica sprejela in ukazala izvršitelju, naj otroka odvzame s pomočjo delavcev CSD, policije in prič, navadnih občanov ter ju odpelje v zavod. Nihče od vpletenih ni nikoli nikogar vprašal, kakšna je korist otrok, da ju smejo odpeljati iz varnega doma v institucijo, v kateri ne smeta imeti stikov z nikomer, niti ne smeta nikamor iti. Kakšni ljudje to počnejo? Kam bi jih poslali, na psihiatrijo, v zapor, čistit najbolj umazana stranišča, delat na njivo cele dneve, na Goli otok? Kam?« smo lahko brali zapis enega od staršev tik pred letošnjimi prvomajskimi prazniki. Pod tovrstnimi objavami se nato običajno zvrstijo številni komentarji, v večini primerov uperjeni proti državnim ustanovam in ljudem, ki so v skladu z zakonskimi predpisi otrokom dolžni zagotoviti varno življenjsko okolje, takšno, ki jim bo omogočalo rast in zdrav razvoj.
