Pri čemer nisem vedel, ali je bolj tesnobno spoznanje, da v še vedno etnično mešani Vojvodini obstaja množica ljudi, ki je zmožna častiti človeka, ki je dokazano ubijal in posiljeval ter množično preganjal nesrbsko prebivalstvo, ali pa to, da v Novem Sadu in njegovi okolici ne obstaja množica in tudi ne skupinica ljudi, ki bi se temu malikovanju zla uprla. Nikogar namreč ni, ki bi se mu Mladićevi obrazi, mimo katerih se mora vsakodnevno sprehoditi v trgovino, šolo ali cerkev, do te mere zagabili, da bi jih v zavetju noči vsaj počečkal, če že ne prebelil. Mladićeve podobe so očitno za en del vaščanov nedotakljive, kot bi bili pravoslavne ikone, za drugi del pa tako običajne, da jih ne vidijo več.
Fotografija: Tomaž Skale
Odcepimo se!
Minuli teden sem se potepal po panonskih vaseh v okolici Novega Sada in razočarano opazoval, kako po vseh teh šajkaših, budisavah in kaćih, kjer so nekoč domovale najrazličnejše etnične skupine – poleg Srbov in Madžarov še Nemci, Rusini, Hrvati, Romuni, Slovaki in Romi – zidove hiš, šol in nogometnih igrišč danes krasijo ljubezenska posvetila heroju Ratku Mladiću in pozivi k novim vojnam.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()