Tudi sama je morala zbežati pred bombami in kot drugi postala begunka, ki ji je vojna vzela dom. Na srečo je ostala živa in ni delila bridke usode z nekaterimi svojimi kolegi, ki so prav zato, ker so novinarji, postali tarča izraelskega obstreljevanja.
Zdaj se je odločila v svojem življenju poskusiti nekaj novega. Na plaže Gaze, ki so na nekaterih delih postale tudi nova prebivališča s šotorskimi naselji za pregnane ljudi, je hotela vrniti nekaj normalnosti. Nekaj tiste dobrine, ki jo ljudje tako zelo pogrešajo in je kljub odpornosti in kljubovalnosti ni na pretek.
Odločila se je zagnati majhen bar na peščeni obali Gaze, kjer so se pred vojno njeni prebivalci radi zbirali, se kopali v morju in uživali življenje. Na plažo je hotela zvabiti to »normalnost«, ki jo je pogrešala. Velik podvig je bil v času trajajočega konflikta na plažo povleči elektriko, s katero napaja hladilnike z osvežilnimi pijačami in sladoledom. Tudi zagotavljanje pitne vode je vedno znova logistični in finančni podvig za mlado podjetnico.
A kot kaže, je Hind Khoudary uspelo. Njen bar je poln. Za mizami je pod senčniki na plaži mogoče zaslediti množico ljudi, ki se veselijo nekajurnega odklopa. V morju se kopajo otroci z napihljivimi vodnimi igračami, drugi pa preprosto sedijo na pesku in opazujejo sončni zahod.