V tehtnih analizah vojaških strokovnjakov smo prebrali, da je Slovenija tako izpolnila obrambne obveznosti do same sebe. Škodo, ki smo si jo z nekupovanjem orožja povzročili, lahko razdelimo v dva dela.
Najprej, gre za dolgoletno neizpolnjevanje zaveze glede deleža obrambnih izdatkov v proračunu. In drugič – zato gre za počasno, v nekaterih segmentih izrazito prepočasno izgradnjo dogovorjenih vojaških zmogljivosti.
Dane obljube je treba držati oziroma izpolnjevati.
Ker je bilo o vojaških in obrambnih zadevah napisanega veliko, bi se ob tem zadržal ob obljubi, ki jo ta država zavestno ignorira že četrt stoletja, a se njen vrh ob tem prav nič ne razburja in ne tarna o nobeni verodostojnosti, čeprav gre za obljubo, ki jo je dala lastnim otrokom.
Leta 2003 je bil namreč sprejet pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. V poglavju o šolskih knjižnicah v 18. členu pravi:
Knjižnično zbirko dopolnjuje z najmanj 1 knjigo na učenca … letno.
Društvo Bralna značka ZPMS že vrsto let z anketo na 200 šolah ugotavlja, da se ta zahteva v državi v povprečju uresničuje manj kot polovično.
Natančneje (kupljeno v zadnjem obdobju):
– šolsko leto 2021/22: 0,45 knjige na šolarja,
– leto 2022/23: 0,37 knjige na šolarja,
– leto 2023/24: 0,37 knjige na šolarja.
Povprečje do danes: 0,39 knjige na šolarja na leto.
V številkah to pomeni: vsako leto ni bilo kupljenih od 130.000 do 150.000 knjig za šolarje, v vseh letih veljavnega pravilnika do danes skupno približno 3,5 milijona. V denarju je to za 60 milijonov evrov manjši promet za založnike otroške in mladinske literature pri nas in šest milijonov evrov, ki jih za avtorske pravice niso dobili avtorji.
Kaj pomeni pomanjkanje sodobnih knjig v šolskih knjižnicah v vseh teh letih za upad bralne kulture pri naših šolarjih, so še posebej govorile tehtne analize, študije, simpoziji, znanstvene razprave številnih strokovnjakov. Država o financah in prelomljenih obljubah lastnim otrokom ni spregovorila nič.
Neverjeten podatek, da se to lahko vsem na očeh mirno godi skoraj četrt stoletja, je uradno preverjala Bralna značka: na izrecno vprašanje o veljavnosti pravilnika in 18. člena je marca letos dobila odgovor:
»Skladno z najinim telefonskim pogovorom vam sporočam, da pravilnik, ki ga omenjate, velja še za del šolskih knjižnic, v preostalem delu je razveljavljen.
Lep pozdrav, urad za razvoj in kakovost izobraževanja, sektor za razvoj izobraževanja.«
Če potegnem vzporednico z »vojaškimi analizami«: eno je, da nismo zagotovili pisno obljubljenega denarja za nakupe knjig za šolarje, in drugo – po vsebinski plati smo 23 generacijam šolarjev po državi odvzeli resen stik s sodobno mladinsko literaturo, škodili bralni pismenosti, zanemarjali vlogo slovenskega jezika …
Zanima me, kdaj bo naša država izpolnila obljube lastnim otrokom in si povrnila verodostojnost. V denarju je to neskončno manj kot verodostojnost do Nata, glede tega, kaj to pomeni po vsebini, pa so strokovnjaki za bralno pismenost in slovenski jezik že povedali svoje. Bo v dobro svoji verodostojnosti kaj rekla tudi »država«?
SLAVKO PREGL, Ljubljana