Takšen pač je ekstremni plezalec, ki je več kot desetletje živel v kombiju. Preden se je ustalil s svojo ženo in sta se mu rodili dve hčerki, je namreč menil, da mu mobilno življenje olajšuje dostop do ameriških naravnih rezervatov in parkov. Te je od poznega najstništva preplezal po dolgem in počez.
Za ekstremni šport nevarovanega plezanja (free solo), pri katerem vsaka napaka pomeni zelo verjetno smrt, se je navdušil že v zgodnjih najstniških letih. Po prvih poskusih plezanja v plezalni dvorani v Sacramentu je s šestnajstimi leti začel plezati zelo težke smeri in se začel resno zanimati za plezanje brez varovanja. Na balvanih in gorskih masivih je namreč hitro ugotovil, da premore izjemno mentalno zbranost, skoraj nič strahu in obvladovanje najtežjih premikov s telesom.
Počasi je brez varovanja začel plezati lažje smeri, z leti pa je stopnjeval težavnost. Da je brez vrvi preplezal vse velike izzive gorskega plezanja – med drugim je kot edini brez varovanja preplezal skalno formacijo El Capitan – se je držal vedno istega pravila. Pred plezanjem brez zaščite vsako smer večkrat prepleza z vrvjo. Če ni povsem prepričan, da bo smer obvladal, se je ne loti. Potem ko je stal na vrhu nebotičnika v Tajpeju, je zgolj občudoval razgled, ki je bil zanj edinstven. »Kakšen razgled, neverjetno, kakšen lep dan,« se je spominjal občutkov z vrha.
