Oba sva pisala o zmedenih, prestrašenih in izgubljenih otrocih priseljencev v predmestju in večino pogovora sva se krasno dopolnjevala, tudi občinstvo se je dobro odzivalo, vsaj dokler ni voditeljica omenila Oliverjevega navdušenja nad Jordanom Petersonom. Čeprav je Oliver pojasnil, kako zelo mu je Petersonova knjiga pomagala, da se je izvlekel iz brezna drog in mladostniškega nasilja ter postal odgovoren odrasel fant, nato pa še pisatelj, so številni v občinstvu zavijali z očmi. Sploh ko je Oliver priznal, da ne bi imel nič proti, če bi postal norveški Jordan.
Bi bili vi radi slovenski Jordan, se je voditeljica obrnila k meni. Kot najstnik sem treniral košarko in si želel biti slovenski Jordan, a se to ni izšlo, sem ji odgovoril, zato sem z jordani za vselej opravil. Bila je šala in ljudje so se hahljali, vzdušje se je sprostilo in pogovor se je končal, sam pa sem se spraševal, ali nisem bil pretirano ciničen ter s tem neobziren do mlajšega pisateljskega kolega in njegovega vzornika.