Kljub zanimanju za družbena vprašanja se je odločila za študij uporabne fizike na mednarodni univerzi Imama Homeinija v Kazvinu, saj so naravoslovne smeri v Iranu veljale za bolj varne pred ideološkim nadzorom oblasti. Med študijem je začela pisati za študentski tisk, po diplomi pa je postala profesionalna novinarka. Skozi poročanje o socialnih stiskah se je hitro preusmerila v aktivizem. Pridružila se je Centru za zagovornike človekovih pravic in postala podpredsednica organizacije. Zaradi njenega javnega boja proti smrtni kazni in sistematičnemu zatiranju žensk so jo večkrat aretirali, zdaj prestaja večdesetletno zaporno kazen, ločena od moža in otrok, ki živijo v izgnanstvu.
Ko je leta 2023 prejela Nobelovo nagrado za mir, sta njen govor v Oslu prebrala njena takrat 17-letna dvojčka, hči Ali in sin Kiana Rahmani, med drugim tudi: »Iransko ljudstvo bo z vztrajnostjo premagalo avtoritarnost in versko tiranijo. Ne dvomite, to je gotovost.« 1. maja je v zaporu preživela že drugi infarkt, po katerem so jo proti plačilu varščine izpustili v bolnišnico v Teheranu, kjer jo je prevzela zdravniška ekipa.