Povojni šolski sistem je bil precej drugačen od današnjega. Otroci so po štirih letih osnovne šole nadaljevali šolanje na nižji gimnaziji, ki je bila ravno tako del obveznega šolstva, neobvezna višja gimnazija pa je predstavljala nadaljevanje na srednji stopnji. Sprememba ni bila izvedena čez noč. Uvajati so jo začeli s šolskim letom 1957/58, najbolj množičen prehod pa se je zgodil naslednje šolsko leto. Sprememba je zahtevala več kot samo preimenovanje šol. Potrebne so bile primerne šolske stavbe, več učilnic, ustrezna oprema in dovolj učiteljev. Vprašanje, ali je mogoče tako zahtevno reformo izvesti v takratnih materialnih razmerah, je bilo zato eno pomembnejših vprašanj slovenskega šolstva. Nova ureditev naj bi hkrati otrokom, ne glede na kraj bivanja, omogočila bolj enake možnosti za nadaljevanje šolanja. Toda slovenska šola takrat ni bila pomembna samo znotraj meja Slovenije. Za Slovence, ki so po drugi svetovni vojni ostali v Italiji, je imela še posebno težo. Po obdobju fašističnega zatiranja slovenskega jezika in ukinjanja slovenskih šol je bila možnost šolanja v materinščini eden najpomembnejših pogojev za ohranjanje slovenske narodne skupnosti. Vpis otrok v slovenske šole je bil zato tudi vprašanje jezika, narodne zavesti in prihodnosti Slovencev v Trstu, Gorici in okoliških krajih. September 1957 je bil tako za slovensko šolstvo čas pomembnih sprememb: doma se je pripravljala nova podoba obveznega šolanja, čez mejo pa je bila slovenska šola še vedno eno najpomembnejših oporišč narodnega obstanka.
Smo na reformo zares pripravljeni?
V zadnjih dvanajstih letih je bilo izrečenih in napisanih mnogo besed o podobi naše nove, socialistične šole, vsekakor preveč, da bi mogli opaziti vsaj tistih nekaj uspehov, ki smo jih v tem povojnem obdobju vendarle zabeležili na področju šolstva. Naposled smo spoznali, da samo dobra volja šole ne more reformirati. In lotili smo se dela. Zdaj je za nami nekaj let resnih, tokrat, izjemoma, tihih priprav. Brez hrupa, skoraj brez vednosti širše javnosti bomo letos prvikrat te tihe priprave skušali realizirati v šoli.
Z drugimi besedami: šolska reforma je nastopila svojo pot. Že storjene priprave vzbujajo vse zaupanje; da pa bi čez nekaj let lahko zapisali: šolska reforma je bila uspešna, bo pa treba še marsikaj storiti, kajti uspeh šolske reforme je odvisen od najrazličnejših činiteljev, še zdaleč ne več samo od dobrih, pretehtanih učnih načrtov.
Najpozitivnejša stran prvih ukrepov na poti v šolsko reformo je popolna odsotnost sleherne megalomanije, precenjevanja lastnih moči in resničnih možnosti.
Oblika obveznega šolstva je osemletka. Dosedanja gimnazija, ki je bila po svojem ustroju neenotna, saj je njen prvi del – tako imenovana nižja gimnazija – sodil še v obvezno šolstvo, medtem ko je bil njen drugi del – višja gimnazija – šola druge stopnje oziroma neobvezna, se torej razcepi tako, da bo dosedanja višja gimnazija poslej samostojna učno-vzgojna ustanova, istega značaja kot ostale šole druge stopnje, dosedanja nižja gimnazija pa se v okviru osemletke združi z osnovno šolo.
Poskušati reformirati šolo z enim samim odlokom ali zakonom od vrha do tal, bi bil popoln nesmisel, zato začenja nova reforma samo od spodaj. Po novem učnem načrtu bodo letos na vseh šolah začeli pouk samo v prvih treh razredih. S temi razredi naj bi se reformiran pouk vsako naslednje leto razširil samo za en nadaljnji razred. (…)
Če ni neko naselje dovolj veliko, da bi lahko imelo svojo osemletko, oziroma je predaleč od kraja, kjer bo delovala osemletka, bo še vedno lahko obdržalo svojo šolo s tremi ali petimi razredi, tako da otrokom izpod desetega oziroma dvanajstega leta starosti ne bo treba hoditi v preveč oddaljeno osemletko. (…)
To so seveda le glavni obrisi oblikujoče se šolske reforme. Njen uspeh pa, kot rečeno, še zdaleč ni odvisen samo od pedagogov in prosvetnih delavcev, bolj kot kdaj koli bo ta uspeh odvisen tudi, ponekod celo predvsem od razumevanja (marsikje najbrž tudi od možnosti) krajevne oblasti, ki je odgovorna za materialno skrb šole. (…)
Smo na šolsko reformo res pripravljeni? Ta stavek sem napisal s polno zavestjo njegove vsebine: večkrat sem namreč slišal in vselej me je prav neprijetno zbodlo tarnanje o »velikih žrtvah« za šolo. (…) Govoriti torej o »velikih žrtvah«, kadar gre pravzaprav za vsakdanji kruh v organizmu našega šolstva, se pravi, če nič drugega ne, biti tragična »žrtev« naivnega gledanja na smiselnost in nesmiselnost trošenja družbenih sredstev.
Šolska reforma stopa na svojo pot. Bo uspešna? Za to smo mi vsi odgovorni.
Ljudska pravica 3. septembra 1957
Naš otrok v slovensko šolo!
Letos vstopamo v trinajsto leto obstoja naše šole v povojni dobi. Starejši ljudje gledajo v njej dom, iz katerega prihajajo vsako leto nove moči, nove sile in nade slovenskega naroda.
Dolgo so se borili naši predniki, trudili so se in dokazovali naš obstoj v Primorju. Še danes stoji Cirilmetodova šola, dokaz truda in požrtvovalnosti slovenskega človeka, čeprav danes, žal, ne služi svojemu vzvišenemu namenu. Ko je slovensko ozemlje po prvi svetovni vojni zasedla Italija, so nas takratni fašistični prenapeteži hoteli spraviti s površja, dokazati, da nas ni. Z nasilnim potujčevanjem imen so nas skušali zatreti. Postopoma so bile ukinjene vse slovenske šole. Slovenska mladina je morala posečati učilnice, kjer so jo poskušali učiti zaničevati svoj narod. Toda mladina se ni nikoli sramovala priznavati svojega rodu, čeprav so šole zgolj v tujem jeziku mnogo škodovale njenemu jezikovnemu izpopolnjevanju v materinščini. Treba je bilo dveh svetovnih pokoljev, da se nam je uresničila velika želja: slovenske šole v Primorju.
Naša mladina se v njej oblikuje, izobražuje, spoznava naše šege in navade, naš lep jezik in naše velike može. Nimamo za seboj tisočletne ali še starejše kulture, hočemo pa ostati zvesti svojemu malemu, a poštenemu narodu in njegovemu jeziku. Mi, ki prebivamo ob strmi tržaški obali in v sončni Gorici, moramo zvesto izpolnjevati dolžnosti napram slovenski šoli. Kjerkoli, na ulici, pri sosedih in sorodnikih, pospešimo vpisovanje v naše šole! (…)
Demokracija (Trst-Gorica), 6. septembra 1957
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si