Kriza, ki jo je povzročil covid-19, pomeni priložnost za še en New Deal – tak, ki bi prepoznal, zaščitil in podpiral neformalno zaposlene, ki predstavljajo 61 odstotkov svetovne delovne sile, a nimajo zdravstvenega zavarovanja, plačane bolniške odsotnosti in pokojnin. Večina teh delavcev proizvaja za življenje nujne potrebščine, kot so hrana, mleko, obleke, čevlje, gradi hiše ali pa zagotavlja pomembne storitve, kot so zdravstvena oskrba, varovanje otrok, nega starih ljudi, čiščenje, raznašanje pošte, paketov, časopisov in drugih stvari, transport, pobiranje smeti in distribucija hrane.
Pandemija je pokazala, kako nepogrešljiva so ta delovna mesta, zaradi česar bi bilo dobro imeti strategijo z istimi tremi stebri, za katere se je zavzemal F. D. Roosevelt – pomoč, okrevanje in reforme – a z namenom, da se pomaga neformalno zaposlenim. Vendar pa številni vidiki sedanjih ukrepov vlad za okrevanje ogrožajo to neformalno delovno silo.
V prvih mesecih leta 2020 je Mednarodna organizacija dela napovedala, da bosta pandemija covida-19 in z njo povezano zaprtje uničila in spodkopala pogoje za preživljanje 80 odstotkov svetovne neformalne delovne sile, to je 1,6 milijarde delavcev. Podobno je študija 12 mest po vsem svetu, ki jo je opravila mreža, imenovana Globalizacija in organiziranje neformalno zaposlenih žensk (Women in Informal Employment: Globalizing and Organizing – WIEGO), ugotovila, da 70 odstotkov anketiranih neformalnih delavcev ni imelo prav nobenega zaslužka med vrhuncem zaprtja. Mnogi so zato morali zmanjšati svoje izdatke, porabiti velik del prihrankov, vzeti posojila s hipoteko ali prodati del premoženja in se vse bolj zadolževati, s čimer so si onemogočili, da bi jim šlo v prihodnosti bolje.
Študija mreže WIEGO je tudi ugotovila, da je bila pomoč vlad kot odziv na covid-19 šibka in nepravično porazdeljena, v njej pa so se nadaljevale prejšnje napake pri socialnih politikah in socialni zaščiti. Delavka iz Plevna v Bolgariji, ki je zaposlena doma, je poudarila, da je vlada ponudila številne ukrepe pomoči, a ne za neformalni del gospodarstva. »Ena od glavnih pogojev pomoči so plačani prispevki za socialno varnost,« je dejala. »Številni naši člani (iz HomeNet Eastern Europe – Mreže zaposlenih na domu v vzhodni Evropi) pa jih ne plačujejo. Zato nismo dobili nobene podpore.« Podobno tajnik Združenja zbiralcev odpadkov na odlagališču Kpone v Accri v Gani (Kpone Landfill Waste Pickers Association) pravi: »Od vlade nismo dobili nobene podpore.«
Vlade se nagibajo k temu, da tudi takrat, ko gre za odpravo ali omilitev omejitev, dajejo prednost korporacijam in formalnim podjetjem, pred neformalnim gospodarstvom. Toda zakaj bi bilo trgovskim središčem dovoljeno odpiranje, majhnim trgovinicam pa ne? Zakaj je restavracijam dovoljeno uporabljati pločnike in parkirišča za strežbo hrane, uličnim prodajalcem pa ne? Najhuje je, da številne vlade krizo covida-19 izkoriščajo kot izgovor za aretacije neformalnih delavcev ali za to, da jih preženejo z ulic, odlagališč odpadkov in javnih površin, celo za to, da uničujejo njihove pripomočke za delo. Oblasti prav tako uveljavljajo ukrepe, s katerimi bi odpravile neformalno zaposlene in njihove dejavnosti, ki jim omogočajo preživetje.
Še več, vse kaže na to, da so vladni ukrepi finančne pomoči in paketi spodbujanja gospodarske rasti postali plen gospodarskih elit, tako da ta pomoč ne pride do brezposelnih in majhnih podjetnikov, ki jim je namenjena, še manj do neformalno zaposlenih, ki so na dnu gospodarske piramide. V ZDA so velike korporacije zvezna posojila za plače, namenjena majhnim podjetjem, usmerile k sebi. V Indiji so velika podjetja z lobiranjem dosegla, da se je zvišal prag investicij za srednje velika podjetja, tako da so lahko izkoristila prednost posojil, ki so bila namenjena mikro podjetjem ter majhnim in srednje velikim podjetjem.
Študija Svetovne banke, ki je bila objavljena februarja 2020, ko se je pandemija šele začela, pa je ugotovila, da se je kar šestina tuje pomoči, namenjene najrevnejšim državam, stekla na bančne račune bogatašev v davčnih oazah. Toda mednarodne finančne institucije in vlade držav menijo, da je podpora zasebnemu podjetniškemu sektorju bistvenega pomena za gospodarsko okrevanje, zato so podjetjem zagotovile milijarde evrov pomoči, da lahko med krizo še naprej ohranjajo svojo gospodarsko aktivnost in ne odpuščajo.
Mednarodna skupnost mora uvideti, da zasebni in javni sektor skupaj omogočata manj kot polovico vseh delovnih mest v svetu in zajemata samo 20 odstotkov vseh gospodarskih enot. Zakaj ne bi pomoči in skladov za okrevanje raje namenili širšemu temelju gospodarske piramide, ne pa njenemu vrhu, s čimer bi lahko oblikovali pravično okrevanje od spodaj?
Svet se sooča z eksistenčno krizo, ki zastavlja temeljna vprašanja o tem, ali naj imajo ljudje in narava prednost pred lastniki kapitala in tehnologije ter ali naj se zaščiti pravice zapostavljenih ali interese politične in gospodarske elite. To je odločilen trenutek – ali bo svetovna skupnost sledila globalnemu klicu po socialni in gospodarski pravičnosti?
New Deal za neformalno zaposlene je ključen za to, da bi se začele odpravljati rasne in gospodarske krivice, ki jih je kriza covida-19 še bolj izpostavila in povečala. Tak New Deal se mora spopasti s prevladujočo ideologijo, ki neformalno zaposlene stigmatizira kot problem. Začeti se mora z dvema temeljnima zavezama, ki ne zahtevata veliko finančnih sredstev, ampak predvsem spremembo v načinu razmišljanja.
Prva bi bila v tem, da se ne dela škode. Vlade morajo prenehati z nadlegovanjem, preganjanjem in razlaščanjem neformalno zaposlenih, katerih življenja so med to krizo ogrožena. Tako so se sami neformalno zaposleni po svetu pritoževali med najhujšim obdobjem zaprtja v času covida-19: »Umrli bomo zaradi lakote, ne zaradi virusa.« Druga zaveza mora biti: »Ničesar o nas brez nas.« Vlada mora na neformalno zaposlene gledati kot na legitimne ekonomske akterje in povabiti njihove voditelje za mizo, ko se razpravlja in dela načrte o pomoči, okrevanju in reformah. Če bodo vsi voditelji držav in medvladnih agencij sledili tema dvema zavezama, bo svet lahko premagal krizo covida-19 tako, da bo mogoča boljša in bolj pravična prihodnost za vse.
©Project Syndicate Marty Chen je sodelavka organizacije WIEGO in predavateljica politologije na John F. Kennedy School of Government Univerze Harvard.
