Bil je neki petek in zazvonil je zvonec na domofonu. Ura je bila med deveto in deseto dopoldne. Psica je v naglici vstala s svojega ležišča in se zapodila v predsobo, da bi s pasjo dobrodošlico pričakala tistega, ki se bo pojavil na vratih. Ponavadi sem ob zvonjenju skeptičen, skoraj prestrašen. Ponavadi takoj pomislim, da gre spet za kakšno uradno pošto, spet za kakšne kazni, spet za kakšne spremembe, ki bodo praznile denarnico. A tokrat ni bilo tako. Ko sem skoraj tekel po stopnicah v pritličje, sem točno vedel, kaj se bo zgodilo. Kaj me čaka.
V medprostoru, kjer so poštni nabiralniki, sem zagledal poštarja z masko na obrazu in zunaj na parkirišču bel kombi, ki je stal na dežju. Poštar je v rokah držal popolnoma oblepljen paket. Ko sem spustil oči in pogledal proti paketu, mi je čez nezamaskiran obraz verjetno zdrsela nekakšna svetloba, roj kresnic, čisto nasprotje najbolj turobnega leta v vseh mojih letih na tem svetu. Poštar za masko je to opazil in z veselim glasom je vprašal: »Gramofonske plošče?« Odgovoril sem: »Gramofonske plošče.«
Ko sem tekel proti stanovanju, sem začel iz grla spuščati nekontrolirane glasove. To se je nadaljevalo tudi v stanovanju. Psica in hčerka, ki je bila v karanteni, sta me začudeno gledali. Tresle so se mi roke, ko sem z vrhnjega kartonskega ovitka začel odstranjevati lepilne trakove. Moj stalni diler se je zelo potrudil in vsebino paketa popolnoma zavaroval. Tresle so se mi roke, ko sem prišel do notranjega kartona, ko sem odstranjeval mehurčkaste blažilce, ki so ščitili pred udarci. Tresle so se mi roke, ko sem končno prišel do škatle, do boxa, ga pogledal, ga dvignil v zrak, kot v kakšnem filmu junak dvigne v zrak svojega ljubljenega otroka. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje tako srečen. Zagotovo pa nikoli nisem bil tako srečen, ko sem dobil kakšne gramofonske plošče.
* * *
V provinci smo bili odrezani od sveta. Pravzaprav smo bili pred desetletji vsi bolj ali manj odrezani od sveta, ne samo tisti, ki smo živeli v provinci. Odrezani smo bili od sveta v vseh pogledih in na vseh področjih, tudi na področju informacij o popularni glasbi, ki so do nas prihajale z zamudo. Ali pa sploh niso prihajale. In ker smo bili v provinci odrezani od sveta in absolutno nemoderni, je provinca na površje naplavljala neke čudeže, neka nenavadna imena in neko glasbo, ki drugje ni bila tako priljubljena in oboževana, samo in izključno v čisto določenih provincialnih mestecih.
Zakaj so se pojavljala ta specifična imena, nekakšni sveti grali, ki so pomenili čisto in brezzračno višino na nevidnih lestvicah in v hierarhiji naših glasbenih okusov? Ne vem, kakšen čudež je bil potreben, da se je to zgodilo. Vem pa, da so morala imeti ta imena sla, ki je sporočil novico, in dobrega »odvetnika«, ki je bil s sugestivnimi besedami sposoben prepričati še druge ljubitelje glasbe, predvsem pa druge pripravnike za vstop v to posvečeno ložo izbranih, da si ta glasba zasluži svoje mesto na najvišjih položajih. Pa še nekaj je bilo značilno za to glasbo; ta glasba je bila bolj ali manj nemoderna in je, ko je prišla do nas, že doživela svoj zenit. Če ga je sploh imela in doživela. Če ni bila to ena tistih glasb, ki so prehitele svoj čas in jih je nekje v prihodnosti, ki se bo zgodila, ali pa tudi ne, čakalo pravo razkritje, tisto znamenito reklo, da se je končno izbrisala meja med sanjami in dokazi.
V Trbovljah je bila takšna skupina ameriška skupina Oregon, verjetno še najbolj s ploščo In Concert. V Kranju, kajti Trbovlje in Kranj sta bila močni utrdbi ljubiteljev glasbe, pa bend Clark Hutchinson s ploščo A = MH2. A ta kranjska plošča ni bila več intelektualni kult, postala je že skoraj mainstream. Poleg teh najbolj kultnih bendov pa so obstajali še drugi bendi in posamezniki, ki niso bili čisto na vrhu, a so bili vseeno specifični za glasbeni okus določenega okolja in jih nekaj deset kilometrov stran niso več poznali, prav tako jih niso poznali v prestolnici.
* * *
Ko sem se manj kot leto dni pred razpadom bivše države iz Trbovelj preselil v Ljubljano, sem na Viču stanoval s sošolcem s primerjalne književnosti Alešem Pogačnikom. Oba sva bila čista preslikava takratne jesenske Ljubljane; rahlo žalostna in otožna, od znotraj pobarvana z zlatim premazom, in oba sva delila isto strast in ljubezen – ljubezen in strast do popularne glasbe. Ob selitvi sem s sabo prinesel gramofon in svojo zbirko plošč. Aleš je tiste plošče gledal in poslušal ter potem iz Kranja prinesel kasetofon in posnete kasete, ki so bile glasbeno, atmosfersko in po duhu podobne mojim ploščam, bile so nekakšni komplementarni dvojniki mojih plošč. Ne nasprotja, ampak dvojniki. Bolj subtilni dvojniki.
Noben od naju ni prinesel vrhovnih plošč iz najinih okolij: In Concert ali A = MH2. Mogoče takrat sploh nisva vedela, da so to vrhovne plošče. Prinesla sva plošče in glasbo, ki na gostiji muz predstavlja hladno predjed, ne glavne jedi, a se s časom, zaradi svoje nenavadnosti, imenujmo jo stroj, ki iz bolečine proizvaja lepoto, spremeni v glavno in osnovno jed. Ne vem, kako so Aleša udarile moje plošče, a mene je tista posneta glasba – poslušala sva jo na kasetniku, ki je našel svoje mesto v starinsko opremljeni kuhinji – popolnoma očarala.
Kaj se je vrtelo? Vrtela se je glasba, ki je pred tem sploh nisem poznal, še nikoli slišal. Ne nikoli slišal zanjo. Retrospektivno sem sicer lahko našel sledi, embrionalna stanja, ograjo v temi, a v tistem trenutku, ko je preplavila kuhinjo in jo s tem mogoče rahlo obogatila, jo naredila vzvišeno melanholično, je bila glasba čista novost. Novost, ki me je puščala odprtih ust in ušes. Čutil sem, da se v glasbi, ki jo je prinesel Aleš, gledam kot v ogledalu. In čutil sem, da lahko ob poslušanju znova izustim znameniti stavek, ki sem ga ob srečanjih z glasbo začel izgovarjati že nekje v osnovni šoli: To je moje življenje.
* * *
Jeseni leta 1990 so se v kuhinji prizidka prve hiše za Zdravstvenim domom na Viču v neskončnih ponovitvah vrtele tri kasete. Najprej Floating Into The Night ameriške pevke Julee Cruise z Badalementijevo lebdečim sanjskim popom, ki mu smer sanjarjenja kažejo in določajo teksti Davida Lyncha. A ta glasba je bila v nasprotju z drugima dvema glasbama usidrana v čisto sedanjost, takratno čisto sedanjost, in bo v duhu ljudi, ki s(m)o jo poslušali ali ki jih (nas) je vsaj bežno oplazila, v sebi za vedno nosila atmosfero in znamenja prehoda iz osemdesetih v devetdeseta. Ta občutek bo še močnejši, ko jo bo spomin povezal z nadaljevanko Twin Peaks. Kajti glasba s te plošče je bila nosilna zvočna kulisa Lynchevih gozdnih fantazmagorij in halucinacij. Toda Floating Into The Night je bila izjema, ki je potrjevala pravilo, pravzaprav prekršek, ki je nekako vsaj za hip zameglil in zanikal našo provincialno (z Alešem sva oba odraščala v provinci) zagledanost v preteklost, v zlato dobo popularne glasbe, ki naj bi imela svoj najvišji čas na koncu šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Naslednja kaseta je bila kompilacija prvega in drugega albuma benda Mark-Almond. Po kuhinji, ki jo je bila treba vsako jutro z drvmi ogreti na primerno temperaturo, da se je tam sploh dalo pri miru sedeti, so se pretakali počasni folk-jazzovski komadi The Ghetto, The City, Tramp and the Young Girl, Sausalito Bay Suite, Journey throught New England in podobni.
A najbolj je zadela tretja kaseta. Čeprav je bila glasba, ne samo v grobih obrisih, ampak tudi v čistih subtilnostih, na vseh treh kasetah podobna – blaga melanholija, sanjski prostori, občutek za lebdenje, nostalgija – me je ta kaseta položila na tla. Na njej je bila posneta glasba s plošč Nicholasa Rodneyja Draka, krajše Nicka Draka. Julee Cruise nisem poznal, za Jona Marka in Johnnyja Almonda pa bi lahko vedel, saj mi je prijatelj na kaseto posnel Mayallov album Turning Point (ali pa vsaj znameniti komad California, ki je na njem), a takrat očitno še nisem natančno raziskoval, kateri glasbeniki kje igrajo.
In Nick Drake? Tudi za Nicka Draka bi lahko vedel, lahko bi se spomnil, da sem zanj že nekje slišal, da je bila v Rock almanahu, ki sem ga leta 1981 ukradel v knjigarni na Nazorjevi, pod datumom 25. oktober njegova majhna fotografija. Na njej sedi na klopi. Pod fotografijo je čisto kratko besedilo: Nick Drake, folk pevec, umrl leta 1974. Producent njegovih prvih posnetkov je bil Joe Boyd. Toda ta podatek je napačen. Nick Drake je umrl 25. novembra, ne oktobra.
* * *
10. novembra 1990 sem pozabil na svoje provincialne navade in se za konec tedna nisem vrnil v Trbovlje, ampak sem ostal v Ljubljani. Na Radiu Študent sem odgovoril na zastavljeno vprašanje in dobil karto za koncert gotskih rokerjev The Sisters Of Mercy. Vprašanje se je glasilo: »Od kod je skupina The Sisters of Mercy dobila svoje ime?« Leta samouškega proučevanja popularne glasbe so se morala nekje poznati, zavrtel sem telefon in kot iz topa izstrelil: »Iz komada Leonarda Cohena Sisters Of Mercy.«
Bila je sobota, zgodnji večer. Zmenjen sem bil z Juretom Potokarjem, da pride k meni. Na Postojnsko. Da se bova od tam zapeljala do Hale Tivoli. Jure se je pojavil na vratih in povedal, da koncert odpade. Stopil je naprej. V tisto kuhinjo, kjer so se na kasetniku dogajala glasbena razkritja in razodetja.
Jure je bil strokovnjak za vprašanja popularne glasbe in mogoče sem nanj hotel narediti vtis, ko sem prižgal kasetnik in ob tem natančno vedel, kaj bo prišlo iz zvočnikov in preplavilo kuhinjo. Ne spominjam pa se, ali je Jure zvil džojnt v kuhinji ali ga je že zvitega prinesel s sabo. Tudi tega se ne spomnim, ali je glasba že igrala, ko ga je prižgal in sva začela kaditi, a še danes, po skoraj tretjini stoletja, vem, v katerem hipu me je trava zadela. Kdaj sem se naselil v tistem, zame takrat tako domačem in večino časa prijetnem občutku, ko sem čutil, kako mi od nog proti glavi skozi kosti in okončine teče topla voda. In čutil sem, kako se lahko v tem stanju zadetosti tihotapim v glasbo, ne samo kot do skrajnosti našpičeno uho, ampak s celim telesom, s skrajno pozornim umom in s kožo, kako lahko slišim zvoke in kako lahko simultano dostopam do vseh njihovih plasti in odtenkov in jih v duhu, z notranjim očesom, gledam, kot bi gledal prelivanje barv po površini neskončne luže.
Iz zvočnikov je v prostor tekla glasba Nicka Draka. In iz objema glasbe, bila je samo akustična kitara, so se luščili verzi, ki sem jih v tistem stanju zadetosti čutil popolnoma fizično, kot osebni nagovor, namenjen točno meni, kot sugestijo: »I can see the moon that seems so clear / You can take the road that takes you to the stars now…« In čutil sem, kako sem tudi jaz na poti k zvezdam.
* * *
Če sem o Leonardu Cohenu vedel precej, ali vsaj toliko, da sem lahko nemudoma odgovoril na nagradno vprašanje Radia Študent, o Nicku Draku nisem vedel popolnoma nič. Tudi z nekega oddaljenega in temnega dna dvigajoč se spomin na fotografijo v Rock almanahu me je obiskal precej pozneje, ko sem že spoznal njegovo glasbo.
Nick Drake je bil čista in popolna bela lisa na zemljevidu, bil je potopljena Atlantida, nikjer in nikoli nisem zasledil njegovega imena, na radiu nisem nikoli slišal njegove glasbe, nikjer in nikoli nisem v revijah in časopisih iz tedanje države o njem prebral niti vrstice, nihče od mojih prijateljev, ki so precej dobro poznali glasbo, ga ni poznal (očitno pa so ga poznali v Kranju).
To se je seveda dogajalo pri nas, a v resnici se je v dvajsetih letih po njegovi smrti po svetu počasi ustvaril kult, kult, ki se je širil in dobival čedalje več privržencev. V nekem trenutku pa sta Nick Drake (njegova usoda je bila vangoghovska) in njegova glasba prestopila meje in omejitve kultnega statusa.
Nick Drake je prišel pred oči in ušesa sveta skozi čarobno reklamo za Volkswagnov kabriolet, v kateri se do popolnosti zlijejo podobe, besede in glasba. Zgodilo pa se je še nekaj, česar ustvarjalci reklamne mojstrovine verjetno niso predvideli in pričakovali. Reklama namreč sporoča bistveno več, kot je bil njen prvotni namen (najti množico kupcev za Volkswagnov kabriolet), sporoča, da ni najpomembnejši oddih od vsakdanjega življenja zabava, ampak da je najpomembnejši oddih od vsakdanjega življenja molčeče in zbrano uživanje, kontemplacija v neskončni lepoti. Da se ravno pri takšnem uživanju lahko stke tista esencialna in presežna vez med ljudmi, ki se skupaj nahajajo v čudežnem in čarobnem trenutku, ki mu gospodari neskončna lepota. Drakov komad, ki je generator te skoraj transcendentalne reklame, ima naslov Pink Moon.
* * *
Nick Drake je za časa življenja izdal tri plošče; četrta je izšla posthumno. Njihovi naslovi so: Five Leaves Left (1969), Bryter Layter (1971), Pink Moon (1972) in Time Of No Reply (1979). Kakšna je glasba na teh ploščah in zakaj je tako posebna?
Zdi se mi, da ta glasba zares nima neke paralele. Da je samonikla. Ali pa to ne drži, mogoče so njena tla, nekakšen čustveni in atmosferski kompas, pesmi Nikove mame Molly Drake; sentimentalnost, ki je izgubila primesi sentimenta in se preselila v melanholijo. Vsaj v Nickovem primeru je tako. In seveda je tu še sočasna glasba, ali preprosto duh časa – pozna šestdeseta in zgodnja sedemdeseta – ki je to glasbo napolnil s specifičnimi barvami. Včasih z žarečimi, včasih z blago žarečimi, a največkrat z ugašajočimi, z barvami večernega spektakla, ko se končuje dan.
V Drakovi glasbi je vsota vsega, kar sem v takšni zvrsti glasbe, imenovala naj bi se folk glasba, ljubil in cenil. Odločno igranje kitare s prsti kot najbolj prepoznavna in določujoča rdeča nit, patentiran izum, kot je patentirana Kleinova globoko modra, izbrani inštrumenti, ki so jih igrali glasbeniki z britanske folk-jazz scene, pa aranžmaji za godala na prvih dveh ploščah (tretja je čisto gola in skrajno asketska), ki jih je naredil Drakov sošolec s Cambridgea Robert Kirby (aranžma za komad River Man je naredil Harry Robinson), ki pred sodelovanjem pri Five Leaves Left in Bryter Layter nikoli ni stopil v studio. Mogoče ti aranžmaji spominjajo na Ravela, Händla, verjetno še najbolj na baročno glasbo, a dejstvo je, da se do popolnosti prilegajo Nickovemu glasu in njegovemu načinu igranja kitare in klavirja. Da skupaj z drugimi inštrumenti (čelo, električna kitara, konge, bas, vibrafon, bobni, saksofon…) dopolnjujejo njegovo fluidnost in krhkost.
In kakšen je ta glas? Ta glas je vedno pred tem, da bo izginil in se raztopil v tišini. Ta glas je kot letalo na nebu, ki se vedno giblje znotraj istega koridorja, »znotraj istega občutka utrujajoče nežnosti do sveta, ki se izmika prijemu, nežnosti, ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega, kar še vidi, ali pa se spominja, da je videl«. Kajti ta glas se nikoli ne dvigne in nikoli ne pade. Ves čas jadra na isti višini. Analogna glasu pred izbrisom so tudi besedila. Jezik in podobe, ki jih glas razpošilja med poslušalce, največkrat slavijo in tipajo nekaj, kar je že prešlo, kar je že minilo. Ali pa je na tem, da bo minilo. A obstajajo tudi izjeme, skoraj optimistična, včasih tudi samoironična plošča Bryter Layter, kjer življenje, v biserih, kot je komad Northern Sky, dobi magične, sladke in svetle odtenke. To je plošča, ki jo imata tako producent Joe Boyd kot tudi tonski mojster John Wood za popolno.
Toda glasba Nicka Draka nikakor ni samopomilovalni fatalizem. Njegova glasba je najvišja manifestacija čiste lepote, ki ji v kontekstu popularne glasbe ni para. Ne vem, ali ima še kakšna glasba takšno krhkost, ki se v nekem alkimističnem procesu transformira v čisto lepoto in poslušalca navdaja z občutkom, da se je znašel v sobi, polni porcelana in ostalih dragocenosti, ki se lahko poškodujejo že, če bo glasno dihal, kaj šele če se bo nerodno premikal, obrnil in opletal z rokami. Drakova glasba je kot tanka zamrznjena skorja na snegu, ki se predre, če nanjo stopi človeška noga. Mogoče lahko ostane cela le, če po njej hodijo ptice.
Pa še nekaj je s to glasbo. To je ena tistih vrst glasbe, ki jim brez vsakega napora uspe preseči in prestopiti zvrstne in žanrske omejitve. To naredi mimogrede, nonšalantno, na podoben način, kot v klasični glasbi to počne Bachov Air, ali pa Albinonijev Adagio, ali pa kot v džezu to naredi Kind of Blue Milesa Davisa, ali pa kakšne plošče Billa Evansa, recimo You Must Belive In Spring. Če je na ploščah mojih najljubših angleških bendov The Beatles in Pink Floyd nekakšna enakomerno porazdeljena mešanica glasbenih razodetij in plasti čisto določenega časa, v katerem je glasba nastala, če so v njej ključi za vstop v ta čas in tudi možnosti pogledov v prihodnost, je pri Drakovi glasbi zadeva rahlo drugačna, bolj univerzalna. Seveda je skoznjo mogoče vstopiti v čas in v duh časa njenega nastanka, si na notranjem platnu zavrteti podobe iz točno določenega zgodovinskega obdobja, vendar v njej zares in odločilno prevladuje glasbena komponenta; približevanje in tudi doseganje neskončne lepote.
Drake je bil in ni bil član kluba sedemindvajset. Član je bil mogoče samo po svojih letih, pa še tu gre za pomoto, kajti ko je umrl, je bil star šestindvajset let. In še v nečem je bila velika razlika. Drugi glasbeniki, ki so se pri sedemindvajsetih preselili med prikazni, so bili že za časa življenja velike zvezde in hkrati tudi ikone pop kulture, obrazi z naslovnic revije Rolling Stone. Ker je zgodovina rokovske glasbe podobno kot zgodovina moderne poezije zgodovina pretiravanja, so zarisali skrivnostno znamenje na nebo in se potem razbili na čereh. Nick Drake ni bil zvezda. Zarisal je skrivnostno znamenje na nebo. A zanj ne bi mogel reči, da se je razbil na čereh. In mogoče je bilo ravno dejstvo, da ni bil zvezda, eden od razlogov, da se je tako zgodaj preselil med prikazni. Natančno je vedel, kako dober je, a dokazov, ki bi prihajali iz zunanjega sveta, predvsem tistih, pragmatičnih, ki so utelešeni v visokih denarnih vsotah, ni bilo. In to je predstavljalo breme. Če bi vztrajal, bi se mogoče njegova zgodba končala drugače. Morda bi se končala podobno, kot se je končala zgodba Sixta Rodrigueza, ki se je iz teme, pozabe in anonimnosti preselil pod močne luči, pod soj žarometov. Tja, kamor spada. Toda kdo lahko tistemu, ki mu je na koncu sicer uspelo, vrne vsa leta, ki jih je prebil v temi?
* * *
V paketu, ki je potreboval pet dni, da je iz severne Nemčije prispel do Ljubljane, je bil box, škatla, v kateri so štiri plošče v originalnih ovitkih in zraven še knjižica s spremnim esejem in besedili. Naslov boxa je Fruit Tree. Naslov je box dobil po eni najbolj znamenitih Drakovih pesmi, v kateri napove svojo usodo, napove, da ga čaka posmrtna slava. Na naslovni strani je njegova fotografija: obut v bele čevlje in oblečen v črno z razpetim plaščem prek ramen hodi po prazni plaži. Gleda v tla. Desnico, v kateri med prsti drži cigareto, ima približano ustom, levico, v kateri je verjetno škatlica cigaret, pa spuščeno ob boku. Mogoče je to še en pristop, še ena nehotena interpretacija njegove glasbe: mladenič, oblečen v črno, na prazni plaži. Temna postava, ki okrog sebe meče luč.
Ko sem paket odvil in s skoraj tresočimi rokami prvo ploščo položil na gramofon, z nje obrisal prah in spustil ročico, da se je igla dotaknila vrtečega se vinila, sem se, po več kot tridesetih letih, spet znašel na začetku. Prvič sem bil tam, kjer bi moral biti, kot velika večina Drakovih poslušalcev, že veliko, veliko prej. Bil sem v analognem vesolju. V objemu neskončne lepote.
