Spomeniško ozaveščeni posamezniki, izobraženci, profesorji arhitekture ali umetnostne zgodovine so potrebovali leta, desetletja, da so upravičili obstoj arhitekturnih vrednot gradov, dvorcev, celo samostanov in jim jih je uspelo spomeniško zaščititi. Brez »pravih zaslug« in diplomatske sposobnosti zagotovo ni šlo, verjetno tudi ne brez začetne načelne podpore drugih republik nekdanje skupne države. Paralele z obstoječimi političnimi opcijami niso direktne, saj sta za razne nestrpnosti dovzetni obe strani, mogoče celo bolj tista, ki povojno revolucijo strožje obsoja.
Povojno revolucijo je treba obsoditi, saj si prav vsak človek, četudi je med vojno stal na okupatorjevi strani, zasluži kazen šele po sojenju.