Gorillaz v Trstu: Ne pripada nikomur, zadeva vsakogar

To so stališča, ki so nekoč pripadala skupinama The Clash in The Smiths, zato nikogar ne preseneča, da je globok trn v peti danes ideološko in civilizacijsko povsem izgubljenemu Morrisseyu. Ta sovraži že, ko uspejo njegovi prijatelji, kaj šele, ko se to posreči tistim, katerim zavida. Po ogromnem uspehu skupine Blur sredi devetdesetih bi lahko namreč Albarn v miru sedel križem rok in samo še pobiral mastne tantieme, vendar je avtorski naboj preusmeril in utemeljil na nečem »umetnem«, ki pa bi tudi v obliki prevpraševanja samega bistva pop fenomenov neposredno komuniciralo z našim vsakdanom. Sestavil je virtualno pop skupino Gorillaz, točneje rečeno, koncept virtualne pop skupine, ki pa je še vedno precej bolj realna kot številni na silo ustvarjeni »zvezdniki« resničnostnih šovov. V obeh primerih gre za premišljeno zadevo, o tem ni nobenega dvoma, vendar ima koncept Gorillaz v nasprotju s strategijo razumevanja tržišča, s katero ekipe tržnikov iščejo, na kakšen način in kako hitro je mogoče (raz)prodati umetno slavo, povsem razbremenjeno avtorsko stališče tudi v obliki posmeha izbranim pojavom v realnosti. Skupina je namreč uspela na področjih (subkulturah), ki se pogosto dojemajo kot medsebojno izključujoča. Z njo Damon Albarn ni naredil nobene revolucije v glasbi, da ne bo pomote, veliko pa je pripomogel, da smo začeli predvsem v prvi fazi skupine (1998–2004) drugače razmišljati o njej. Tudi kot obliki odklona od takrat že malo usihajoče prvinske privlačnosti glasbenega programa MTV, izvornega krivca za vzpon resničnostnih šovov.