ZDA so za Evropo hkrati zaveznik in nasprotnik, morda celo sovražnik. Formalno so zavezane severnoatlantski pogodbi, hkrati pa jo s svojim vsakodnevnim političnim delovanjem negirajo in ogrožajo. Ameriška varnostna strategija s konca lanskega leta je glede tega popolnoma nedvoumna in direktna – ZDA in Evropa so na nasprotnih globalnih bregovih. Vendar Evropa v svojem temeljnem strateškem varnostnem dokumentu, evropski varnostni strategiji, ni sposobna na enako nedvoumen način simetrično odgovoriti Ameriki. Nato, osemdesetletnik, je takšen Schrödingerjev mačkon, za katerega ne vemo več, ali je živ ali mrtev. Ali so ZDA še vedno naš zaveznik ali postajajo naš sovražnik. Tega ne moremo vedeti, dokler zares ne preverimo transatlantskega zavezništva vse do obisti, ali smo se za zaveznike še vedno pripravljeni žrtvovati ali vsaj izpostaviti svojo lastno varnost. Enako tudi za Evropsko unijo ne vemo, ali smo pripravljeni zagotoviti svojo lastno, evropsko varnostno prihodnost, po kolikšni politični, ekonomski, tehnološki in vojaški ceni. Za odgovor morata tako nova evropska varnostna strategija kot tudi Natovo vrhunsko srečanje v Ankari rešiti isto Schrödingerjevo enigmo.
Fotografija: Reuters
Natov vrh, evropska varnostna strategija in Schrödingerjeva mačka
Avstrijski kvantni fizik Erwin Schrödinger je leta 1935 predstavil hipotetični eksperiment, v katerem je z mačko v zapečateni škatli ilustriral, da je mačka v njej hkrati živa in neživa ter da šele z odprtjem škatle ugotovimo, ali je pojedla nastavljeni strup ali ne. V kvantni fiziki smo se po skoraj stoletju nekako sprijaznili, da lahko stvari hkrati obstajajo in ne obstajajo, vendar nam to v vsakdanjem življenju ne pomaga kaj dosti. Še zlasti ne v geopolitiki, ki je sodobna različica te Schrödingerjeve mačke.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()