Magistrirala je na Oxfordu, doktorirala na Univerzi Renmin in danes deluje pri Kitajski akademiji družbenih ved. Ureja tudi revijo Guangnian oziroma Svetlobno leto, ki kitajskim bralcem predstavlja svetovno poezijo.
Slovenskim bralcem se predstavlja z izborom Eno samo cvetenje v temi, ki je letos izšel pri založbi Goga v prevodu Katje Kolšek. V njeni izrazito filozofski poeziji se intimno nenehno preliva v družbeno: ljubezenska gesta lahko postane znamenje oblasti, telo prostor političnega boja, jezik pa ključ do nevidnih svetov. Poezija zanjo ni le literarna zvrst ali poklic, temveč način življenja; prostor, v katerem lahko človek zavrne vsiljene vloge, na novo izumi jezik in vedno znova postane nekdo drug.
V nekem intervjuju ste dejali, da ste se kot najstnica zaklepali v svojo sobo in pisali ter da je bila poezija sprva vaša skrivna prijateljica, pozneje pa je postala vaša »najstrastnejša ljubimka«. Je bila poezija za vas že takrat način osmišljanja življenja in razumevanja sveta?V obdobju odraščanja smo najbolj dovzetni za vse, kar nas obdaja. Takrat med človekom in naravo še obstaja prvinska vez, obenem pa naglo odraščamo v samotna bitja med nebom in zemljo. Moja najzgodnejša potreba po pisanju je izvirala prav iz teh nerazložljivih najstniških zbeganosti. Pri štirinajstih letih me je denimo preganjalo vprašanje, ali lahko drugi ljudje slišijo misli v moji glavi. Oziroma ali obstaja kar koli, kar jih je sposobno slišati. Ves čas sem čutila, da bodo nekje v vesolju te misli zaznane. Se je vse, kar sem si predstavljala, morda že zgodilo v nekem nevidnem svetu?
Pozneje, v prvem letniku srednje šole, me je begalo že samo vprašanje, kako človek zaspi. Naj sem se še tako trudila, se nikoli nisem mogla spomniti natančnega trenutka prehoda iz budnosti v spanec. Od kod izvirajo fizikalni zakoni tega sveta? Zaradi neštetih begajočih vprašanj sem imela občutek, da mi bo razneslo glavo. Odraščanje je zahtevno obdobje in vsi ga ne prebrodijo brez posledic. V tistih dneh je pisanje poezije postalo moj zasebni način osmišljanja življenja in razumevanja sveta.
Študirali ste diplomacijo, študije spolov in književnost. Tri področja, ki jezik uporabljajo na različne načine. Katero od njih je najbolj zaznamovalo vaš pogled na svet?Nedvomno književnost oziroma poezija. Pogosto se pošalim, da je poezija kakor ljubimka, teoretsko raziskovanje pa kakor zakon, v katerega se človek nerad poda. Kar zadeva diplomacijo: nekoč sem mislila, da sem se od nje dokončno poslovila, vendar me v resnici ni nikoli zapustila. Na Kitajskem, v deželi, prežeti s poezijo, je prav poezija najvišja oblika diplomacije. V obdobju pomladi in jeseni v stari Kitajski je veljalo: »Če ne preučuješ poezije, ne moreš govoriti.«
Mislite na starokitajsko obdobje pomladi in jeseni (približno 770–476 pr. n. št.), ki velja za zlato dobo diplomacije?