Kljub temu dunajska politika še ni povsem dojela, da ne gre več za vprašanje, kako monarhijo preurediti, temveč ali jo je sploh še mogoče ohraniti. Tudi številke so bile neizprosne. Država je imela dvomilijardni proračunski primanjkljaj, vojna je požirala denar, oblasti pa so iskale nove prihodke z višjimi davki in drugimi ukrepi. Toda politične predstave o prihodnosti države so zaostajale za gospodarsko stvarnostjo. To je posebej pokazal ministrski predsednik Maximilian Hussarek von Heinlein. Avstrijsko vlado je vodil komaj tri mesece, ko se je podoba države spreminjala iz dneva v dan. Govoril je o prihodnosti Avstrije, finančnih težavah in narodnostni ureditvi, vendar je še vedno izhajal iz predpostavke, da bo mogoče državo nekako ohraniti. Še bolj osupljivo je bilo njegovo nerazumevanje južnoslovanskega vprašanja. Medtem ko so južnoslovanski politiki vse odločneje govorili o narodni samoodločbi in skupni prihodnosti, je Hussarek Slovencem ponujal avtonomijo v okviru državnih »skupnih koristi«, pri hrvaškem vprašanju pa razmišljal o veliki Hrvaški. Jugoslovanske ideje kot politične stvarnosti očitno še ni hotel vzeti zares. Toda tudi med avstrijskimi Nemci se je spreminjalo razmišljanje. V Gradcu so govorili o novi, manjši Avstriji, na Dunaju pa so se celo nemški socialdemokrati opredelili za pravico drugih narodov do samoodločbe in hkrati zahtevali enako pravico za nemške pokrajine. Država, ki je še iskala način, kako obdržati svojo staro podobo, je tako v začetku oktobra že iskala odgovor na vprašanje, kaj bo ostalo od nje.
Državniško mnenje graške »Tagespošte«.
»Tagespost« piše: Poslovimo se že enkrat od one stare Avstrije, ki je ni več mogoče rešiti, ki nam ne more ničesar več povedati, ki nam ne more ničesar več dati. Ustvarimo si novo Avstrijo, da bomo v njej bolje prebivali kakor do sedaj. Preustrojiti se moramo duševno in ustvariti moramo temelj za novo državo, ki naj bo končno po številu kvadratnih kilometrov manjša, ki pa bi bila po notranji skupnosti, po lastni moči in zanesljivosti šele pravi, močni in zvesti zaveznik Nemčije. V oni stari Avstriji ni naše sreče; iskati jo moramo v novi.
Slovenski narod, 1. oktobra 1918
Hussarek govori.
Avstrijski ministrski predsednik je včeraj govoril in je dolgo govoril. To je že stara, v tradiciji vkoreninjena navada avstrijskih ministrskih predsednikov, kakor je tudi že stara skušnja, da ministrski govori škodujejo največkrat govornikom samim, med tem ko ostane sicer vse zdravo in pri starem. Po včerajšnjem govoru barona Hussareka napovedujejo Nemci, da se bo ministrstvo spremenilo, država je pa tam, kjer je bila: na poševni ploskvi. Minister je z izbranimi besedami tolažil stradajoče prebivalstvo, govoril kakor vsi njegovi predniki o ugodni žetvi, skliceval se na obljubljeno pomoč Ogrske, rotil poslance, naj rešijo finančne predloge, ki leže že eno leto pred njimi. Na vse to mu je odgovarjal nemški del zbornice z ledenim molkom, slovanska opozicija z ironijo in posmehom. (…)
Na jugu na primer samoodločba ni koristna in tu je Hussarek ne priznava. Za slovanski jug je Hussarek zasnoval rešitev v zmislu Velike Hrvatske. Združi naj se Hrvatska in Slavonija z Ercegbosno in Dalmacijo v neko državnopravno telo, Slovenci naj bi dobili kos avtonomije »v okviru meja, ki jih predpisujejo skupne koristi«. (…)
Slovenec, 2. oktobra 1918
S slepoto udarjeni.
Kogar hoče Bog pogubiti, tega udari s slepoto. Na ta častitljivi izrek smo se spomnili, ko smo prebrali neskončno dolgi in neskončno klavrni govor, s katerim je otvoril ministrski predsednik baron Hussarek zasedanje državnega zbora v morda najkritičnejšem in najusodepolnejšem trenutku, kar jih preživlja država. Žalostno in mučno je gledati popolni duševni polom, ki ga razodeva Hussarekov ekspoze, in strah bi nas moral navdajati, ako bi bila tudi usoda narodov izročena takim rokam. Velike in bridke izkušnje dunajskih državnikov niso izmodrile, dolgoletno krvavo trpljenje človeštva za svobodo in mir jim ni prineslo spoznanja in zahtevam zgodovine odgovarjajo s puhlo frazo. Udarjeni so s slepoto. (…)
Za nas Slovence nima nobene besede – mi spadamo skupaj s Čehi v skupino tistih, ki smejo čakati na – narodno avtonomijo, glede katere »še ni izgovorjena zadnja beseda«... (…)
Slovenski narod, 2. oktobra 1918
Pozno spoznanje.
Tudi graška »Tagespošta« je začela uvidevati, da nemška hegemonija nad ostalimi avstrijskimi narodi ne more imeti obstanka. V današnji jutranji številki se žalostno vprašuje: »Kaj pa sedaj?« Končni njen odgovor je: mirna ločitev. Toda, to je zelo bridek recept. Zato »Tagespošta« tolaži svoje vernike: »Mi Nemci moremo le pridobiti, če raztrgamo suženjske vezi, s katerimi smo kulturno in finančno zvezani z narodi, ki kakor paraziti žrejo na našem telesu: mislimo le na milijarde davkov, ki so skozi cele rodove tekli v Galicijo, mislimo na kapital, ki smo ga naložili za kultiviranje južnih dežela. Namesto neizpolnjivih centralističnih sanj bodo imeli svojo lastno, dobro urejeno hišo, narodno zaokroženo ozemlje in gospodarski napredek.« Če beremo te za nemška srca balzama polne besede, nam prihaja na misel ona bajka o lisici in grozdju.
Slovenec, 3. oktobra 1918
Samoodločba za avstrijske Nemce.
Dunaj, 3. oktobra. Na povabilo zveze nemškonacijonalnih strank se je vršil danes popoldne razgovor zastopnikov te zveze z zastopniki krščansko-socijalne zveze in nemških socijalnih demokratov, na katerem se je govorilo o političnem položaju Nemcev v Avstriji. Ob tej priliki so zastopniki nemške socijalne demokracije predložili od svojega kluba sklenjeno resolucijo. Obe ostali skupini se bosta o tej resoluciji posvetovali v svojih klubih. Socijalnodemokratična resolucija se glasi:
Zastopniki nemškega delavstva v Avstriji priznavajo pravico samoodločbe slovanskih in romanskih narodov Avstrije ter zahtevajo isto pravico tudi za nemški narod v Avstriji. Priznavamo pravico slovanskih narodov, da ustanove lastne narodne države, brezpogojno in za vselej pa hočemo odkloniti podvrženje nemških pokrajin pod te narodne države. Zahtevamo, da se združijo vse nemške pokrajine Avstrije v nemško avstrijsko državo, ki naj uredi svoje razmerje napram drugim narodom Avstrije in napram Nemčiji po svojih lastnih potrebah. (…)
Slovenski narod, 4. oktobra 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si