Med hrvaško emigracijo so se oblikovale različne organizacije, od političnih skupin do radikalnih gibanj, ki so zavračale obstoj socialistične Jugoslavije. Del teh organizacij se je odločil za oborožene akcije, s katerimi naj bi spodbudil upor in dosegel uresničitev svojih političnih ciljev. V desetletjih po letu 1945 so jugoslovanski varnostni organi obravnavali številne poskuse ilegalnih prehodov meje, širjenja propagande, tihotapljenja orožja ter načrtovanja ali izvedbe nasilnih dejanj. Z atentati (med drugim na veleposlanika Rolovića leta 1971 v Stockholmu) in drugimi akcijami so bili dejavni tudi v tujini. Najaktivnejši del hrvaške politične emigracije je deloval predvsem iz zahodnoevropskih držav, Avstralije in Severne Amerike. Med organizacijami, ki so se povezovale z oboroženim delovanjem, so bile tudi skupine, ki so izhajale iz ustaške politične tradicije ali so prevzemale njene simbole in cilje. Jugoslovanske oblasti so te dejavnosti obravnavale kot terorizem in poskuse rušenja ustavne ureditve. V javnosti so bili posamezni primeri predstavljeni predvsem skozi prizmo boja proti ustaškemu terorizmu, medtem ko so se kasnejše zgodovinske raziskave ukvarjale tudi z vprašanjem različnih tokov znotraj emigracije ter z okoliščinami, v katerih so posamezne skupine nastajale. Med številnimi manjšimi akcijami izstopa leto 1972, ko je v Jugoslavijo vdrla 19-članska skupina Hrvaškega revolucionarnega bratstva. Akcija, znana kot Bugojanska skupina oziroma operacija Feniks, je bila največji poskus oboroženega prodora po drugi svetovni vojni. Spopadi v Bosni in Hercegovini so trajali več tednov in se končali z uničenjem skupine ter velikim številom žrtev na obeh straneh. Po nasilno zatrti »Hrvaški pomladi« leta 1971 so pripadniki te emigrantske celice zmotno menili, da je nastopil njihov čas za akcijo in »osvoboditev Hrvaške«.
Pavelič pošiljal na Hrvaško skupine vohunov in teroristov
BEOGRAD, 11. julija – Federativna republika Hrvaška je danes razkrila, da je bivši hrvaški »poglavnik« Ante Pavelič pošiljal v Jugoslavijo teroriste, ki so vohunili za »neko tujo silo.« (…)
Hrvaško notranje ministrstvo je v komunikeju glede aretacije Paveličevih ustašev naznanilo, da so varnostni organi polovili vse teroriste.
Soglasno s komunikejem je Pavelič v teku lanskega leta poslal v Jugoslavijo 19 oboroženih skupin vohunov in teroristov, ki so štele 95 oseb. Naloga teh skupin je bila, da podvzemajo teroristična dejanja in vohunijo za »neko tujo obveščevalno službo«.
Med aretiranimi se nahajata bivši notranji minister Paveličeve »Neodvisne države Hrvaške« Vladimir Sabolič in Paveličev pomočnik Božidar Kavran. Kavran je prišel v Jugoslavijo potom organiziranega kanala 3. julija, toda je bil že dan po prihodu aretiran.
Jugoslovanske oblasti so vedele za vse kanale, potom katerih so ustaši prihajali v Jugoslavijo, bodisi za zračne ali za morske. (…)
Enakopravnost (Cleveland), 12. julija 1948
Ustaška trojka pred sodiščem
MOSTAR, 18. sept. – Pred velikim senatom okrožnega sodišča v Mostarju se je včeraj začelo sojenje samozvanemu ustaškemu »generalu« Stanku Čerkezu, Nikoli Martinoviću in Peru Tadiću. Razen njih sta sedla na zatožno klop še Jozo Barač in Stjepan Zadro, ki sta omenjeni trojki izkazala gostoljubnost po prihodu v državo.
Prve tri obtožene bremeni obtožnica, da so pripravljali oborožen upor proti ljudstvu in državi, druga dva pa bosta odgovarjala zaradi sokrivde.
Prvoobtoženi Čerkez, ki je samega sebe imenoval za generala, čeprav ni končal niti osnovne šole, drugoobtoženi Martinović in tretji obtoženi Tadić so na včerajšnjem zaslišanju priznali krivdo, za katero jih bremeni obtožnica.
Lani in letos se je namreč Čerkez, potem ko se je v Avstriji, ZDA, Nemčiji, Španiji in Italiji povezal z najbolj zloglasnimi emigrantskimi organizacijami, včlanil v tako imenovano »hrvatsko ljudsko armado«. Potem ko je s svojima sodelavcema Martinovićem in Tadićem, ki sta bila tudi člana te »hrvatske ljudske armade« pripravil propagandni material, orožje in strelivo, je skupaj z njima ilegalno prišel v Jugoslavijo – da bi začel oboroženo vstajo in strmoglavil oblast.
Na vprašanje zastopnika javnega tožilstva, ali mu je znano, kdo so osebe, s katerimi se je povezal v tujini, in ali je vedel, da so to najbolj zakrknjeni sovražniki nove Jugoslavije, je Čerkez odgovoril:
Da, to sem vedel, saj sem o tem bral v časopisih.
Po dvodnevni razpravi so obtoženi priznali dela, za katera so bili obtoženi. Veliki senat okrožnega sodišča v Mostarju je obtožil Stanka Čerkeza na 10 let strogega zapora, Nikolo Martinovića na 4 leta strogega zapora in Pera Tadića na 7 let strogega zapora. Na dve leti strogega zapora je sodišče obsodilo tudi Joza Barača, Stjepana Zadro pa na 1 leto zapora pogojno na 3 leta.
Delo, 19. septembra 1964
Likvidiran zadnji ustaški terorist
Zagreb, 28. julija – Izvršni svet Hrvaške je izdal uradno sporočilo, da so likvidirali zadnjega člana teroristične ustaške skupine. Zadnji pripadnik te skupine je bil Mirko Vlasnović, katerega so nazivali Vlas. Izvršni svet Hrvaške tudi sporoča, da so s tem likvidirali vseh osem teroristov, ki so prišli na področje ljudske republike Hrvaške. Izvršni svet se zahvaljuje pripadnikom državne varnosti, teritorialne obrambe in vojaške policije, ki so sodelovali v tej akciji. Na Hrvaškem ni bilo nobene žrtve v boju proti ustašem.
S tem sporočilom je dokončno znano, da je bila likvidirana vsa ustaška tolpa, ki je vdrla v Jugoslavijo iz Avstrije in ki je štela 19 članov. Svojo dejavnost je pričela na teritoriju republike Bosne in Hercegovine, kjer je prišlo do prvega spopada in kjer je padlo 13 pripadnikov milice, vojske in vseljudske obrambe. Takrat so tolpo razpršili in se je osem članov skušalo skriti na Hrvaškem. Prav kmalu so jih ob aktivni pomoči prebivalstva odkrili ter jih likvidirali.
Iz Zagreba tudi poročajo, da je svet okrožnega sodišča sklenil, da se do 5. septembra preloži proces proti sedmim bivšim vodilnim pripadnikom zagrebške študentske organizacije, ki so obdolženi protidržavnega delovanja. Proces so odložili na predlog namestnika zagrebškega javnega tožilca, ki je dejal, da razpolaga z novimi dokazi.
Primorski dnevnik, 29. julija 1972
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si