Na Notranjskem je dobrih 20 let potekala italijansko-jugoslovanska meja – 26. februarja 1921 je general Maister, kot predsednik jugoslovanskega dela razmejitvene komisije, dosegel, da so Italijani zapustili območje Logatca in Rakeka, ki so ga zasedli novembra 1918. Meja je bila utrjena, Italijani so zgradili Alpski zid (Vallo Alpino), njegov vzhodni del je potekal vzdolž rapalske meje. Jugoslavija pa je ob meji zgradila Rupnikovo linijo.
Ljudje so pričakovali, da bodo ob meji potekali hudi boji, zato so se prebivalci pripravljali, da zapustijo svoje domove. Na jugoslovanski strani je bila meja slabo varovana. Vojska se je umaknila že pred prihodom Italijanov in je na Rakeku porušila dva železniška mostova, mejo je branilo le nekaj graničarjev s strojnicami, ki pa so se morali umakniti italijanski premoči. Italijani so najprej napadli s topovi, ki po vaseh niso naredili posebne škode. Prebivalstvo se je deloma umaknilo iz vasi ali pa ostalo doma v kleteh. Italijani so prek meje prihajali prav previdno, najprej manjše skupine. Ko so videli, da je jugoslovanska vojska odšla, so praktično brez bojev 11. aprila zasedli svoj del pogače v Sloveniji, vključno z Ljubljano.
Slovenijo so si bratsko razdelili Nemci, Italijani in Madžari, posamezna naselje ob meji pa je okupirala Neodvisna država Hrvaška. Ljubljansko pokrajino, ki je obsegala Notranjsko, Ljubljano in večino Dolenjske, so 3. maja 1941 s posebnim odlokom priključili Italiji.