Lov na milijarde pod morjem: zgodbe največjih zakladov vseh časov

San Jose je španska galeja, ki se je potopila leta 1708 na poti iz Peruja v Španijo. Ko se je bližala Cartageni, se je spopadla z britanskimi ladjami in se po hudi bitki potopila. Dolga leta je bila zgolj del legend, 27. novembra 2015 pa so potopljene razbitine našli kakih 600 metrov globoko v morju. Odkritje je pod okriljem kolumbijske vlade uspelo mednarodni ekipi arheologov z Rogerjem Dooleyjem na čelu, pri identifikaciji so bili ključni bronasti topovi z značilnimi motivi delfinov, ki jih je posnel podvodni robot. Okoli odkritja še vedno poteka spor. Ameriško podjetje Sea Search Armada trdi, da je lokacijo ladje odkrilo že leta 1982 in jo prijavilo, medtem ko Kolumbija vztraja, da je bila prava razbitina odkrita šele leta 2015. Jasno, tudi Sea Search Armada hoče del zaklada, ki je ocenjen na okoli 20 milijard dolarjev. Večina ladje in tovora je še vedno globoko v morju, se pa ocenjuje, da naj bi razbitine skrivale več milijonov srebrnih kovancev iz rudnikov v današnji Boliviji in Peruju, velike količine zlata v kovancih in nekaj ton zlatih palic, smaragde iz današnje Kolumbije, kitajski porcelan ter osebno premoženje potnikov in častnikov.

Projekt Black Swan je leta 2007 vodilo ameriško podjetje Odyssey Marine Exploration, ki je 300 kilometrov od portugalske obale na globini okoli 1000 metrov našlo 17 ton zlatnikov in srebrnikov, vrednih 500 milijonov ameriških dolarjev. Sprva so Američani zaklad prepeljali in varovali v tajnosti na Floridi, potem pa je španska vlada dokazala, da gre za zaklad iz španske fregate Nuestra Señora de las Mercedes, ki jo je britanska kraljeva mornarica potopila leta 1804. Španci so s tožbo dobili ves zaklad, pa še milijon kazni, ker so ameriški iskalci lagali.

Nuestra Señora de Atocha je bila 34 metrov dolga španska galeja, ki se je leta 1622 potopila ob floridski obali. Ob potopitvi je bila naložena z bakrom, srebrom, zlatom, tobakom in dragimi kamni, namenjenimi v Španijo. Velik del razbitin je leta 1985 odkril ameriški lovec na zaklade Mel Fisher, ki si je na koncu tudi izboril lastništvo zaklada. Iz vode so potegnili 24 ton srebrnih palic, 180.000 zlatnikov, več kot tisoč zlatih palic, nekaj tisoč smaragdov. Skupna vrednost zaklada je bila ob odkritju ocenjena na 500 milijonov dolarjev, danes je še višja.

Enega največjih srednjeveških zakladov srebrnih in zlatih kovancev, zlatega nakita, kraljevih simbolov in dragih kamnov so našli v letih 1985–1988 med obnovitvenimi deli v mestu Środa Śląska na Poljskem. Najdbe izvirajo iz 14. stoletja in obsegajo več kot 3000 kosov. Predmete hranijo v Regionalnem muzeju v Środi Śląski. Prvi kovanci so bili odkriti med rušitvenimi deli in kopanjem za temelje telefonske centrale v Środi, nekaj stvari so zavarovali, veliko pa jih je ljudstvo pokradlo. Vrednost najdbe je okoli 100 milijonov evrov.

Leta 2013 sta zakonca John in Mary na svojem posestvu v Kaliforniji našla osem zarjavelih posod, ki so gledale iz zemlje. Ko sta jih izkopala, sta ugotovila, da so polne dragocenosti. Skupaj je bilo v njih 1427 zlatnikov, večinoma iz druge polovice 19. stoletja. Nominalna vrednost je bila zgolj 28.000 dolarjev, zaradi redkosti pa je bila zbirateljska vrednost ocenjena na približno 10 milijonov dolarjev. Ostaja skrivnost, kdo je zaklad zakopal, nobena teorija ni bila dokazana. Še vedno anonimna lastnika zemljišča sta večino kovancev prodala zbirateljem.

Govorimo o kompletu srebrne rimske posode iz 4. oziroma 5. stoletja – o 14 predmetih in bakrenem kotlu, v katerem so bili skriti. Gre za servirni plošči, posode in vrče, posodo za umivanje, amfori … Skupna teža predmetov je približno 68 kilogramov čistega srebra. Na trgu se je pojavil leta 1980, ko so ga skušali prodati za 10 milijonov. Menda je bil najden v Libanonu. A se je hitro izkazalo, da je bil izkopan v okolici Blatnega jezera, najditelja naj bi takoj za tem ubili. V zadnjih letih je komplet odkupovala in odkupila madžarska država.

Gre za največji anglosaški zaklad, kar so jih doslej našli. Sestavljen je iz skoraj 4600 predmetov in kovinskih fragmentov, skupno gre za več kot pet kilogramov zlata, 1,4 kilograma srebra in približno 3500 kosov nakita. Zaklad je bil najverjetneje zakopan med letoma 650 in 675. Predmete je leta 2009 odkril amaterski iskalec zakladov Terry Herbert z detektorjem kovin na polju blizu vasi Hammerwich. Dragocenosti sta skupaj kupila angleška muzeja v Birminghamu in Potteriesu za 3,285 milijona funtov (danes šest milijonov funtov).

Več kot 15.000 zlatih in srebrnih rimskih kovancev, ogrlic, prstanov, zapestnic, srebrnih žlic in jedilnega pribora iz 4. in 5. stoletja je našel angleški kmet Erik Lawes iz vasi Hoxne v Sufflolku leta 1992. Izgubil je kladivo, potem ga je iskal z detektorjem kovin in našel zaklad, za katerega je od oblasti legalno dobil približno 1,75 milijona funtov (danes bi bilo to kakšnih pet milijonov). Dragocenosti so bile spravljene v lesenih posodah, ugibajo pa, da ne gre za edini zaklad, ki ga je kak rimski bogataš zakopal, potem ko so Rimljani izgubili oblast na Otoku.

Trije bratje Dejkov so leta 1949 med kopanjem gline za opekarno po naključju zadeli v 2300 let star tračanski kraljevski zlati servis. Gre za devet zlatih ritualnih posod, težkih približno šest kilogramov čistega zlata, a neprecenljive vrednosti. Različne posode, natančno ročno izdelane in okrašene z močnimi mitološkimi motivi, veljajo za najlepši komplet iz antičnega zlata. Koliko so bratje zaslužili, ni povsem jasno, a zapisi na spletu omenjajo zgolj simbolično nagrado. Mimogrede, zlati servis je na ogled v muzeju v Sofiji.

Zaklad Cuerdale so odkrili 15. maja 1840 na južnem bregu reke Ribble, na območju Cuerdale, blizu Prestona. Zaklad je eden največjih vikinških srebrnih zakladov, kar so jih kdaj našli, z več kot 8600 predmeti: s srebrniki, nakitom, srebrom in ingoti. Zaklad je našla skupina delavcev, ko so popravljali rečni nasip. Po odkritju so ga hitro našli zemljiški izvršitelji in poskrbeli, da je ostal skupaj, čeprav ga je delavcem uspelo nekaj obdržati. Preostanek je bil razglašen za zaklad in izročen kraljici Viktoriji kot vojvodinji Lancasterski. Večina ga je v Britanskem muzeju v Londonu.