Potem ko se je po polčetrtem desetletju življenja in dela v Avstriji vrnila v domovino, ko se je njena hčerka odločila za poroko in odprtje svoje kavarne, Çalova ni bila pripravljena svojega upokojenskega življenja preživljati lagodno za svojimi štirimi stenami. Nekega dne, ko je bila v novi kavarni, je na hitro vskočila na mesto hčerke pri pripravi kave za gosta. »Mislim, da sem bila malo radovedna in malo pogumna. Študent me je prosil za americano in tako se je začelo, se spominja in priznava, da jo je priprava kave vedno zanimala.
Ko se je njena hčerka učila pripravljanja lattejev, americanov, kapučinov in vseh drugih vrst kav, ji je čez ramo gledala tudi Çalova. Čez čas si je upala pripraviti prvo kavo za njene goste, mladi študentje pa so njene kreacije takoj vzljubili. Odtlej je že deset let nepogrešljiv del v kavarni, hiter ples priprave kavnih napitkov ji gre lahko od rok. »Sedenje doma ni bilo zame. Tukaj lahko spoznavam nove ljudi, sodelujem z učenci in delim pozitivno energijo,« pripoveduje Çalova. V kavarni vztraja, dokler se počuti dobro, ko pa ima dela dovolj, se poslovi in gre domov. Kot namreč pravi, v kavarni ni zaposlena, temveč svoji hčerki zgolj pomaga. Zaposlena ali zgolj začasna pomoč, za goste kavarne je to povsem obstranska zadeva. Ključni so njeni napitki in te so vzljubili.
