Najlepši kantri napevi

Da gre za veliko skladbo, je jasno tudi zato, ker so Jolene za najboljšo razglasili v času, ko je bila Dolly Parton še živahna na sceni, če uporabimo ta izraz. Bila je velika poslovna ženska, tekstopiska, filmska zvezda, modna pionirka in seveda sijajna pevka. Njeno avtorsko besedilo o lepotici Jolene, ki jo obupano roti, da naj ji ne spelje njenega moškega, je eno največjih v kantri glasbi. Močna ritmična podlaga in proseč vokal skladbo pripeljeta do vrhunca, zgodba sama pa je menda napol resnična. Jolene je bila bančna uslužbenka, ki se je spogledovala z njenim možem Carlom Deanom, a ni bila niti približno takšna grožnja njenemu zakonu, kot poje pesem. Kot mnoge skladbe Dolly Parton je tudi ta dobila na desetine verzij. Zapeli in zaigrali so jo: The White Stripes, Miley Cyrus, Beyoncé, Olivia Newton-John, The Sisters of Mercy, Mindy Smith, The Little Willies, skupaj z Dolly Patron so jo posneli tudi evrovizijski italijanski pankerji Måneskin … Originalna mala plošča, ki je bila prva na ameriški kantri lestvici in visoko še na nekaterih listah po drugih celinah, se je prodala v okoli dveh milijonih izvodov, povsem natančne številke pa ni.

Srce parajoče balade so bile prvo orožje ene največjih pevk v zgodovini Patsy Cline iz Virginije (1932–1963). Jasno, največja je Crazy (Nora), ki jo je napisal Willie Nelson. Besedilo govori o ljubimcu, ki jo je zapustil, ona pa je še vedno nora, ne samo nanj, ampak tudi zato, ker se še vedno trudi, čeprav je že zdavnaj prepozno. Skladba je bila leta 1961 velika uspešnica na vseh angleško govorečih trgih in ena najbolj predvajanih skladb vseh časov v džuboksih. V Evropi pa je celo bolj znana verzija, ki jo je prepeval Julio Iglesias leta 1994.

Pesem, ki govori o življenju glasbenika na glasbeni turneji, je nastala kot del celovečernega filma Honeysuckle Rose. Gre za deveto Nelsonovo uspešnico na prvem mestu ameriške kantri lestvice, ki se je z leti tako prijela, da je postala njegova najbolj znana skladba, dobila je tudi nagrado grammy za najboljšo kantri pesem in bila nominirana za oskarja. Film, v katerem je bil v glavni vlogi Willie Nelson, ni bil velika uspešnica, a nekaj milijonov je vseeno zaslužil. Skladba sama pa je postala tako rekoč himna glasbenikov na turnejah in vseh pravih popotnikov.

Ena največjih balad pop glasbe pripoveduje zgodbo o moškem, ki je še vedno zaljubljen v žensko, v ženo, ki ga je že davno zapustila in jo neha ljubiti – ko umre. Skladbo, ki se konča po tem, ko žena obišče njegov grob, sta napisala Bobby Braddock in Curly Putnam. Gre za Jonesovo prvo malo ploščo, ki se je uvrstila na prvo mesto ameriške kantri lestvice. Zanimivo, v času smrti Georgea Jonesa (1931–2013) se je uvrstila še na 21. mesto. Pesem je na lestvici 500 največjih vseh časov revije Rolling Stone uvrščena na 142. mesto.

Skladba, ki jo je napisal in posnel Johnny Cash (1932–2003), je počasi plezala po lestvicah in najprej postala Casheva prva uspešnica s prvim mestom na lestvici kantri glasbe, potem pa je osvajala tudi klasične pop lestvice. Na lestvicah je ostala 43 tednov, prodali so okoli dva milijona izvodov. Kasneje je našla pot na mnoge druge plošče, uporabili so jo tudi v istoimenskem filmu iz leta 2005 z Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Pesem I Walk the Line je Johnny Cash napisal za svojo prvo ženo Vivian Liberto, ko je bil na turneji in je bil daleč od nje.

Hank Williams (1923–1953) je eden začetnikov sodobnega kantrija, hkrati pa mojster, čigar pesmi so še vedno sveže. I'm So Lonesome I Could Cry je menda njegova najlepša, balada, ki govori o osamljenosti in izgubi ljubljene osebe. Williams je imel v šestletni karieri 30 pesmi na lestvici ameriških kantri plošč, enajst jih je prispelo na prvo mesto. Mimogrede, Hank Williams je umrl 1. januarja 1953, star komaj 29 let. Izdalo ga je srce, k njegovi smrti pa so pomembno vplivale kronične bolečine v hrbtu ter zloraba alkohola in zdravil.

Rudarjeva hči je socialna avtobiografska pesem velike kantri pevke, ki je imela ob pričujoči še množico drugih uspešnic. Pesem govori o pevkinem otroštvu v Kentuckyju, kjer je bil njen oče rudar v rudniku premoga. Odraščala je skromno, a je bila družina povezana in ponosna na svoje življenje, pevka pa še bolj na vrednote, ki jih je pridobila v otroštvu. Loretta Lynn (1932–2022) je posnela 50 studijskih albumov, 36 kompilacij, dva albuma v živo in 160 malih plošč. Na ameriški kantri lestvici je imela na prvem mestu 16 skladb.

Pravijo, da je posnetek ponarodele pesmi preprost, tehnično pomanjkljiv in celo monoton, hkrati pa, da so vse te pomanjkljivosti velik zaklad. Himnična popevka, ki jo je oče A. P. Carter predelal po skladbi Ade R. Habershon in Charlesa H. Gabriela iz leta 1907, govori o otroku, ki pokopava svojo mater. »Na nebu te čaka boljši dom, Gospod, na nebu,« so peli pred 90 leti člani oziroma članice Carterjeve družine v kantri standardu. Skladbo je priredilo na stotine skupin, tudi Johnny Cash, Bob Dylan, Joan Baez in The Nitty Gritty Dirt Band.

Pesem sta napisala Dewayne Blackwell in Earl Bud Lee leta 1989, namenjena je bila Georgeu Straitu, vendar je ni sprejel, tako je prišla do Gartha Brooksa, ki jo je posnel leta 1990. Zgodba govori o moškem, ki pride na poroko svoje bivše ljubezni, kjer ugotovi, da ga nihče ne pričakuje. Namesto da bi se osramotil, odide in se obrne na svoje prijatelje, »prijatelje na slabših mestih«, na katere se lahko vedno zanese. Skladba je bila prva na ameriški in kanadski kantri lestvici, visoko tudi na Irskem, Škotskem in v Angliji.

Tammy Wynette in Billy Sherrill sta napisala skladbo za najuspešnejši album v njeni karieri. Gre za baladno zimzeleno popevko, ki so jo zaradi sporočila, da mora ženska vedno brezpogojno stati ob svojem moškem, kritizirala mnoga feministična gibanja in javno tudi Hillary Clinton, ki se ji je kasneje opravičila. Skladba, ki jo kot eno redkih tega žanra pozna vsa Evropa, je bila v svojem času na prvih mestih po vsem svetu. Doživela je nešteto bolj ali manj duhovitih priredb, nastopila pa je tudi v množici filmov.