Pogumno, sem si mislila, ne grejo se demokracije, kjer bi predstavljali vse oziroma kolikor se le da veliko založb, avtoric in avtorjev. Sprejmejo odločitev, koga izpostaviti in tudi kako. Prvi večer, ko sem prišla v Pulj, je bila gostja Magdalena Blažević s temnimi kratkimi zgodbami pod skupnim naslovom »Svetkovina«. Pogovor je vodil Emir Imamović Pirke – vsaj enega od večernih dogodkov je vedno vodil duhovit, načitan in nabrit Pirke. Tokrat je poleg avtorice sedel še recenzent Boris Dežulović. Kasneje mi je direktorica sejma Magdalena Vodopija povedala, da so ga izbrali zato, ker je znan in spoštovan. Tako je hotela doseči večje zanimanje za avtorico, ki je sicer za kratke zgodbe dobila že nekaj nagrad. Naslednji dan sem šla na »Zajtrk z avtorjem« – vse dopoldanske zajtrke je vodil Aljoša Pužar. To je počel s stilom, znanjem in spoštljivo do gostje ali gosta. Njegov mehek stil je iz avtorjev izvabil veliko, Aljoša jih je dobro poslušal, bil navidez introvertiran in ne zelo zgovoren voditelj pogovora, toda vse je bilo pod kontrolo njegovih nevidnih niti. Gost, ki je prejšnji večer predstavljal knjigo, je bil v dopoldanskih pogovorih v fokusu s svojim razmišljanjem, profesionalno zgodbo in stališči. »Zajtrk z avtorjem« je bil vedno v pubu, snemali so jih za tretji program hrvaške televizije. Vsak dan sejma je bila na istem TV-kanalu poleg enournega pogovora na sporedu še 20-minutna kronika sejma. Pri nas tudi tu lovimo sekunde in minute. Zvečer je bil eden od dogodkov posvečen poeziji. Kratek pogovor z dvema pesnicama, ki sta potem ob glasbeni spremljavi jazzistov tudi brali pesmi, je potekal v pubu, kjer smo bili v sozvočju s tistimi, ki so prišli »le« v pub, in ne nujno na sejemski dogodek. Prav nič nismo motili drug drugega, temveč smo skupaj ustvarili prijetno zvočno okolje.
Sejem je prijazen do uporabnikov, kupovalcev knjig in izbranih gostov. Čas sem imela tudi za kakšen delovni sestanek, predvsem pa za opravljanje svojega rednega dela. Kakšna od avtoric ali kakšen od avtorjev mi je bil bolj zanimiv kot kdo drug od izpostavljenih gostov, toda dobila sem izbran in kvaliteten uvid v sodobno hrvaško literaturo. Na podlagi pogovorov in priporočil sem tudi kupila knjige. Sejem, ki diha, mi je prišel na misel slogan. Skupaj ga dela 22 ljudi, nekaj malega zaposlenih in veliko zunanjih sodelavcev.
Po kratkem vikendu oddiha in končno plavanja v morju sem domov prišla malček razsvetljena (kljub nedelujoči klimi v avtu in pregovorni gneči na naši avtocesti). Morje, sonce in poležavanje na plaži ponavadi puščajo tak učinek. Sejem je bil tisti, ki me je ponovno očaral. Prav zavidam jim ta pogum. Za začetek, da ne pišejo in rišejo po vseh mestnih plakatih nove lokacije. Samo »Di smo?« – enigmatično večpomensko vprašanje. Predvsem pa izbrani gostje, malo, a ravno prav pogovorov, da sem si vsakega zapisala v spomin. Na naših sejmih zvečer pozabim, kaj je bilo dopoldne. Seveda tudi zato, ker delam na sejmu. Moja perspektiva je povsem drugačna od puljske, kjer sem bila samo gostja. Tako kot vse preostale založbe se grebem za termine pogovorov in če jih ni veliko ali niso megalomansko obiskani, sem razočarana. Predvsem sama nad sabo. Te dni po vsej državi potekajo Slovenski dnevi knjige, polni pogovorov, in sejmi, kjer lahko knjige kupimo po prijaznejših cenah. Praznik knjig, avtoric in avtorjev. Če se ne motim, mi je eden od organizatorjev povedal – naj mi oprosti, če si nisem natančno zapomnila številk – da so za 35 dogodkov dobili približno 8000 evrov. Take so bile zahteve sofinancerjev. Razumem, da se vsi po svojih najboljših močeh potrudimo biti zelo prisotni na tem in preostalih sejmih. Ti so predvsem dobri za prodajo knjig. Morda ne bi bilo slabo, če bi se odločevalci podali še na kakšen sejem, ki diha drugače kot naši. Pulj je čisto blizu.
