Najboljši slovenski klubski trenerji 2024/2025

Víctor Sánchez del Amo se je rodil leta 1976 v Madridu, kjer je do leta 1998 igral za Real. Statistika pravi, da je kot zvezni igralec za prvo moštvo Reala odigral 65 tekem in vtaknil sedem golov. Pri 22 letih se je odpravil po svetu in največ tekem, kar 210, odigral za Deportivo de La Coruña, kjer je v sedmih letih dosegel 30 golov. Tudi kasneje, ko je postal trener, je v glavnem ostajal v Španiji, a je treba reči, da uspehov, ki jih je dosegel kot nogometaš, kot strokovnjak ob igrišču ni ponavljal. Nazadnje je bil pri Cartageni v drugi španski ligi. V Sloveniji se je to spremenilo. Sánchez, ki je v tej sezoni prišel v Ljubljano, velja za prenovitelja zelenih, Olimpija se je pod njegovim vodstvom prebila med najboljše v konferenčni ligi, v slovenskem prvenstvu pa niti ni imela prave konkurence. Jasno, velik del so opravili v samem klubu, ko so se znebili nekaterih motečih nogometašev iz prejšnje sezone, Raul Florucz in Matevž Vidovšek pa sta sanirala poškodbo. Dolgo bo ostala v spominu zmaga Olimpije nad Rijeko s 5:0, morda še dlje nepotrebno podcenjevanje Borca iz Banjaluke.

Španski nogometaš je igral v mnogih različnih klubih, od Mallorce pa do Liverpoola, od Espanyola do Zavrča. Kot trener je bil prvak z Olimpijo, neuspešen v Bordeauxu, letos pa je v Celju na začetku sezone zamenjal Damirja Krznarja. 43-letni Riera, ki velja za prepirljivca in celo pretepača, je začel temeljito prenavljati moštvo in porabili so veliko časa, da so se v prvenstvu uigrali. Po drugi strani je dosegel enega največjih slovenskih uspehov z uvrstitvijo v četrtfinale konferenčne lige. Na koncu pa je za posladek osvojil slovenski pokal.

Ljubljanski strokovnjak ima na svojem računu dva slovenska naslova prvaka z Domžalami in srbski naslov s Crveno zvezdo. Bil je trener Levskega, Liersa, Rige, pa tudi selektor Latvije in Slovenije. Letos je ob koncu sezone prevzel Koper in v nekaj dneh za silo uredil moštvo, ki so ga dolge sezone klubski lastniki zbirali od tukaj in tam, brez pravega koncepta in praktično brez domačih nogometašev. Stojanović je brez poraza v prvenstvu klubu zagotovil igranje v Evropi in pokazal, da bi se lahko Koper z minimalno stabilnostjo boril za slovenski vrh.

Zakaj so novi turški lastniki v Ljudskem vrtu kljub solidnim rezultatom odpihnili Anteja Šimundžo, verjetno ne bo nikoli povsem jasno. Skoraj preveč enostavno se sliši, da so hoteli imeti na klopi zgolj svojega človeka. Na koncu se je izkazalo, da bi bivši napadalec Maribora s svojim pogledom na nogomet morda edini lahko ujel Sánchezovo Olimpijo. Mimogrede, Šimundža (1971), ki je že bil prvak z Mariborom, Muro in bolgarskim Ludogorcem, je sezono končal v povprečnem Śląsku iz Vroclava in z njim izpadel iz prve poljske lige.

Pred začetkom sezone 2024/25 je veljalo, da bo iz prve lige izpadlo Primorje. Tekme so namesto v Ajdovščini igrali v Novi Gorici, plače so zamujale, v upravi in na klopi pa je bil praktično samo en človek. Ljubljančan Mile Andjelković (1981), bivši nogometaš, tudi Olimpije, nekoč član mlade slovenske reprezentance, ki je rdeče-črne presenetljivo pripeljal iz druge lige. Primorje je s čvrsto obrambo in hitrimi protinapadi, včasih pa tudi z enostavno kombinatorno igro presenetilo tudi najboljše in se zlahka uvrstilo v sredino lestvice.

Štiridesetletni slovenski nogometni strokovnjak, ki je svojo nogometno pot začel doma v Škofji Loki in nadaljeval v Kranju, je leta 2023 na trenerski klopi šišenskega Brava zamenjal Dejana Grabiča. V lanski sezoni je celo bolj kot v letošnji s svojim štabom pokazal, da je mogoče z domišljeno in natančno postavitvijo moštva doseči velike rezultate. Na žalost je letos Bravo zaradi finančnih razlogov vse preveč nogometašev prepustil trgu. Za samo peto mesto je bila odločilna kriza konec sezone, ko v moštvu ni bilo več Milana Tučića in Gašperja Trdina.

Ko so klub iz mariborskega Ljudskega vrta prevzeli novi, turški lastniki, so zamenjali tudi prvega trenerja in njegovo ekipo. Na mesto vodje štaba vijoličastih je prišel pomočnik selektorja slovenske reprezentance Matjaža Keka Boštjan Cesar, bivši nogometaš Dinama, Marseilla, West Bromwich Albiona, Grenobla in Chieva. Mariboru je zagotovil evropska tekmovanja za naslednjo sezono, kaj več pa ne. Kaj je šlo narobe, je težko reči, gotovo pa tudi izbor tujih nogometnih polzvezdnikov, ki so ga diktirali turški agenti, ni bil ravno idealen.

Še en trener, ki je svojo pot začrtal v Murski Soboti, potem pa so ga lastniki zamenjali, je 42-letni Darjan Slavic, bivši nogometaš Mure in nekaterih manjših sosednjih avstrijskih klubov. Zakaj je moral zapustiti klop Mure, ni povsem jasno, jasno pa je, da so v Radomljah že drugo sezono zelo zadovoljni z njegovim delom. Letos je obstanek, to je verjetno tudi najbolj osnovni cilj majhnega kluba, zagotovil že davno pred koncem prvenstva, hkrati pa lahko dokaže, da je na igrišču vzgojil vsaj pol ducata izredno zanimivih mladih nogometašev.

Bivši slovenski reprezentant (Izola, 1977) je večji del kariere igral po klubih v Sloveniji in na Cipru, tudi pri Olimpiji in Omonii, potem pa je postal trener. Vodil je mlajše slovenske selekcije in nekaj primorskih klubov. Letos je sezono začel pri Muri v Murski Soboti, a je po sporu z lastniki raje odšel, kot da bi se prilagajal. Konec prvenstva so ga v zadnjih krogih najeli v Domžalah, saj jim je grozil neposreden izpad. Primorski strateg je za silo uredil moštvo in se s predzadnjim mestom uvrstil v kvalifikacije za obstanek.

V Mariboru rojeni 43-letni nogometni strokovnjak je zadnja leta deloval na ptujskem koncu, kot članski in mladinski trener. Vodil je tudi Markovce, Cirkulane in Rogaško, na koncu pa je bil na klopi ptujske Drave. Lani so ga zaposlili v Kidričevem z nalogo, da mora Aluminij ekspresno nazaj v prvo ligo. Kdor je gledal letošnje tekme Aluminija, je videl mlado moštvo, ki mu žoga teče kot le redkim pri nas. Arsić je trener, ki zagovarja kombinatorno in učinkovito igro, a je seveda res, da bo moštvo, ki se je hitro vrnilo v prvo ligo, zelo težko zadržal v Kidričevem.