Najboljše picerije v Evropi

Že tretjič je na vrhu lestvice najboljših picerij v Evropi Napoli on the Road, londonski projekt Michela Pascarelle, ki, kot smo lahko prebrali, predstavlja eno najbolj dinamičnih in vplivnih realnosti sodobne pice na svetu. Jedilnik naj bi odražal nenehne raziskave z recepti, ki sledijo tako letnim časom kot kakovosti surovin. Testo je lahko in zračno ter zasnovano tako, da podpira izvirne, a nikoli pretirane dodatke. Pascarella ima lokacije v Chiswicku, Richmondu in Sohu, ki so si podobne, čeprav imajo malce različne cene. Napoli on the Road ni le picerija, ampak je zdaj referenčna točka za tiste, ki iščejo sodobno interpretacijo neapeljske tradicije, zgrajene s talentom, ambicijo in vizijo. Najcenejša pica je malce predelana margerita za 13 funtov, a so bolj ponosni na svojo, lani najboljšo pico na svetu (imenuje se spomin iz otroštva), s počasi kuhanim govejim ragujem, fondijem iz parmezana, z naribanim parmezanom, baziliko in oljčnim oljem. Ob picah imajo tudi testenine in hladne italijanske predjedi – na vinski karti je 30 vin, imajo pa tudi kakšnih deset piv.

Na veliki in pomembni madridski ulici Milla Dorada stoji ena najbolj znanih italijanskih restavracij na Pirenejskem polotoku. Ciro Cristiano tu ponuja prenovljeno italijansko kuhinjo prestižnih sestavin, ki sodijo v to elegantno okolje. Glasba v živo vsak večer dopolnjuje kratek in natančno izdelan meni pic. Margerita je 13 evrov, najbolj znana (najboljša v Španiji) bufala fest s pečenimi paradižniki stane 17 evrov. Testenine so od 15 do 25 evrov, na vinski karti je 30 vin in kakšnih deset piv ter 15 koktajlov po lastnih receptih.

Pica v Franciji gotovo ni najbolj priljubljena jed, a le, če ne jeste v Puteauxu, v predmestju Pariza. Simone Lombardi in Tonino Cogliano pripravljata italijansko hrano, ki v večini ponuja malce, ne pa preveč predelanih napolitanskih pic, poleg tega pa še hladne predjedi ter sladice. Margerita (italijanski pelati, italijanski fior di latte, naribani parmezan, bazilika in oljčno olje) stane 14,5 evra. Najdražja pica, s črnimi tartufi, je 25 evrov. IMperfetto ima orjaško vinsko karto, na kateri je skoraj 100 etiket, kakih deset piv in več kot 20 koktajlov.

50 Kalò v Londonu je podružnica ene najbolj znanih neapeljskih picerij, kjer je picopek slavni Ciro Salvo, mojster najboljšega in najbolj rahlega testa za pice. V Londonu je pica drugačen posel kot v Neaplju, drugače rečeno, pice so veliko dražje: osnovna margerita stane 14 evrov, marinara brez sira je 11 funtov. Najdražje pice so po 20 funtov. Solate so po deset funtov, tiramisu osem funtov. Salvo ima natančno izdelano vinsko ponudbo oziroma vinsko karto, predvsem italijanskih vin, na kateri je vedno tudi šampanjec – v Londonu je to Louis Roederer za 18 funtov.

Rafa Panatieri in Jorge Sastre se v Barceloni podpisujeta pod najbolj ekološko picerijo v Evropi. Pravijo, da je njun jedilni list sestavljen iz pristnih izdelkov, kjer narava z ritmom letnih časov odloča, kaj bo na jedilniku. Ustvarila sta zavidljiv sledljivostni sistem nabave, kjer je praktično vse v kuhinji lokalno, torej katalonskega izvora. Od kmetije do pice, pravijo v barcelonski piceriji, kjer so najcenejše pice po 13 evrov, najdražje (pečena šunka, pečeni ananas, BBQ-omaka, sir El Bucarito in mocarela) pa okoli 22 evrov. Tiramisu stane šest evrov.

V Fürthu na Bavarskem v Nemčiji se pod picerijo Pizza Zulù podpisuje Gaspare Squitieri, ki je tudi najboljši evropski picopek leta. Pravijo, da pripravlja pice neposrednih in lahko razumljivih okusov. Še posebej hvalijo enostavno, a uravnoteženo bufalino (mocarela, paradižnik, bazilika in oljčno olje) ter belo pico s hrenovko in pomfritom, ki menda obudi okuse iz otroštva in občutek udobja, ne da bi pri pripravi zanemarila pozornost do detajlov. Gaspare Squitieri, ki razvija tudi ocvrte pice, ima cene osnovnih pic pod deset evrov.

Vincenzo Onnembo je picopek v mirnem delu Amsterdama v lokalu, ki je znan po modernem, minimalističnem pohištvu, po opremi, ki je podlaga za prenovljeno zelo lahko neapeljsko pico. Ocenjevalci evropskih picerij hvalijo njegovo margerito (lahka struktura, lepo vzhajana, mehka skorja, prijetna tekstura). Omenjena pica stane 14,50 evra, sicer pa gredo najdražje pice do 26 evrov, še posebej, če jih Onnembo opremi s kakšnim posebnim sirom, recimo z dimljeno scamorzo. Sladice? Tiramisu in baba rum sta po 10 evrov, solate po šest, enako piva.

Tudi Slovaki slovijo po dobrih picah. V Bratislavi jih v širše zastavljeni italijanski restavraciji, ki ni samo picerija, peče Andrea Ena. Predjedi v lokalu so lahko mesne, zelenjavne, sirne ali ribje, imajo testenine po cenah od 13 do 18 evrov, drage glavne jedi (čez 35 evrov) in dve vrsti pic, avtorske ter klasične. Osnovna hišna margerita je pod desetimi evri, najdražja s kremo črnih tartufov, parmezanom in jajcem gre na 20 evrov. Ocenjevalci hvalijo vrhunsko postrežbo pa tudi široko in razmeroma poceni vinsko karto.

Forno d'Oro je projekt kuharja Tanka Sapkote. Pri 50 picah hvalijo opremo jedilnice in slikovito peč, všeč jim je tudi navodilo, ki goste poziva, naj govorijo tiho, da bi bolje uživali v obroku. V ponudbi izstopa pica diavola (paradižnik San Marzano DOP, mlečni cvet, pikantna salama, bazilika in čili) za 15 evrov, pa tudi sezonska, sladko-slana pica s figami, pršutom in gorgonzolo za 20 evrov. Pri picah svetujejo pivsko spremljavo, a imajo tudi solidno vinsko karto domačih in italijanskih vin. Tiramisu stane sedem, čokoladna torta šest evrov.

Tradicija izvrstnih italijanskih restavracij na Dunaju je dolga in znamenita, sicer pa je jasno, da sta tako ljubljanski As kot mariborski Rožmarin nastala po zgledu elitnega dunajskega Fabiosa. Via Toledo (Enopizzeria) in kuhar Mattia Rocchi gojita enostavnejšo in bolj učinkovito kuhinjo. Ocenjevalce je navdušila pica z ragujem in gran padanom, všeč jim je bila tudi bufalina. A zdi se, da je glavna stvar v večno razprodani enopiceriji kombinacija najboljših, tudi dragih italijanskih vin z modernimi lahkimi picami. Margerita je 12 evrov.