V javnosti so se lahko kopale samo popolnoma zakrite, v tuniki do kolen in z rokavi do komolcev, pogosto pa so za v vodo nosile celo nogavice in čevlje. Zato so bile precej omejene pri gibanju in so le težko plavale. Pionirke v plavanju so zato včasih imenovali tudi »plavajoče sufražetke«, saj je šla njihova zahteva za pravice in enakost plavalk z roko v roki z borbo za pravice in enakost žensk na volišču.
In ravno v tem času se je na začetku prve svetovne vojne v Postojni rodila deklica Nada. Oče Anton je bil veterinar, mama Berta pa učiteljica. Zaradi očetovega poklica so se pogosto selili, dokler se niso nazadnje ustalili v Ljubljani. Nada je tu obiskovala žensko realno gimnazijo in po maturi študirala francoščino.
Ljubljančani in Ljubljančanke so se tedaj kopali in učili plavati v reki Ljubljanici na Špici, kjer je bila zapornica, s katero so nadzirali višino rečne gladine. Tam so bila tudi prva plavalna tekmovanja in tam je bila leta 1919 ustanovljena plavalna sekcija Ilirija.
Po prvi svetovni vojni je v Evropi narasla priljubljenost plavalnih športov. Nada je začela trenirati plavanje leta 1929, s petnajstimi leti, ko so v Ljubljani zgradili prvo mo- derno bazensko kopališče Ilirija, ki je bilo tudi eno najmodernejših v Evropi. Gradnja novega kopališkega kompleksa se je začela leta 1928 in je trajala eno leto. Za kopalce so zgradili letni in zimski bazen, 298 kabin, 500 omaric in tople prhe. Za družabno življenje pa še restavracijo, kavarno in brivnico. Velik letni bazen je imel tudi desetmetrski skakalni stolp, ki ga danes ni več. Zgraditev modernega športnega objekta je pripomogla k razvoju plavalnega športa ter prispevala k rekreaciji in obogatitvi turistične ponudbe mesta. Prav po zgledu kopališča Ilirija so kmalu začela nastajati podobna kopališča po vsej državi.
Nada je na Iliriji sprva trenirala pod vodstvom nemškega trenerja Maxa Deutza in nadaljevala s slovenskim trenerjem Dragom Ulago. Zelo hitro je napredovala in že dve leti pozneje pritegnila pozornost športne javnosti z neverjetnimi rezultati, ki jih je kot začetnica dosegala na treningih. Zaradi vztrajnosti, izvrstne forme in vedno boljših rezultatov jo je vodstvo kluba leta 1931, pri sedemnajstih letih, poslalo na mednarodni plavalni miting na Dunaj. Dosegla je odlično drugo mesto, kar je bil prvi mednarodni uspeh slovenskega ženskega plavanja.
To leto je bilo za Nado res prebojno. Dosegla je niz uspehov na državnih (jugoslovanskih) plavalnih tekmovanjih, uspešno sezono pa okronala z nastopom na evropskem prvenstvu v Parizu, kjer se ji med močno mednarodno konkurenco sicer ni uspelo uvrstiti med najboljše, a že samo sodelovanje na prestižnem evropskem tekmovanju je pomenilo velik uspeh za Ilirijo in slovensko žensko plavanje. Nada je bila med letoma 1932 in 1939 večkratna državna rekorderka. Najboljša je bila predvsem v tehnikah kravl in hrbtno.
Pariz, tedanja modna prestolnica sveta, pa je poleg plavanja zaznamoval tudi Nadino drugo ljubezen, ljubezen do oblikovanja oblačil in kostumov. Po končani plavalni karieri je Nada zaplavala v druge vode ter postala izredno uspešna in priznana modna oblikovalka in kostumografka. Bila je prva Slovenka, ki se je poklicno ukvarjala z modo.
Študirala je na Dunajski akademiji uporabnih umetnosti in si izkušnje pridobivala z različnimi z modo povezanimi deli. Tam je leta 1935 tudi diplomirala in se nato kot svobodna umetnica ukvarjala z modnim risanjem za različne revije, kreiranjem oblačil ter organiziranjem modnih revij. Po drugi svetovni vojni je nekaj časa prodajala tudi blago v podjetju Souvan, kjer je srečala svojega bodočega moža, Leona Souvana.
Kot ena prvih kostumografk je sodelovala pri kar 47 predstavah v vseh pomembnejših slovenskih gledališčih. Zasnovala je tudi prekrasne kostume za 28 domačih filmov (na primer Ples v dežju, Ne joči, Peter) in več tujih filmov.
Ljubezen do mode in športa je združila, ko je oblikovala oblačila za tekmovalce na olimpijskih igrah leta 1968 in za to dobila nagrado Jugoslovanskega olimpijskega komiteja za idejo in realizacijo krojev.
Tako je Nada Souvan postala pionirka slovenskega ženskega plavanja in modnega oblikovanja. Njeni dosežki so danes del zgodovine, tlakovali pa so pot mnogim dekletom, ženskam in športnicam, ki si želijo meje postavljati same.
Prva ženska, ki se je leta 1905 udeležila vsakoletnega tekmovanja v Parizu skupaj z moškimi plavalci, je bila avstralska plavalka Annette Kellerman. Skupaj s kolegom je zasedla prvo mesto in s tem premagala 16 drugih moških udeležencev. Annette je bila revolucionarka na različnih področjih, ne le v plavanju. Zanimivo je, da je leta 1912 ona zaprosila moža za roko, kar je bilo v tistem času precej neobičajno. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je promovirala zdravo prehrano in zdrav življenjski slog, bila pa je tudi prva znana ženska, ki je posnela goli prizor za film.
Poleg tega se je v zgodovino vpisala tudi s prvo kreacijo ženskih enodelnih kopalk, kar spominja na Nadino življenjsko pot.
