V zadnjih desetletjih smo priča opaznemu padcu kakovosti vsakdanjih izdelkov. Od bele tehnike, ki odpove takoj po izteku garancije, do oblačil, ki po nekaj pranjih izgubijo obliko, in šivov, ki so narejeni tako, da hitreje razpadejo. Potrošniška družba je začela temeljiti na načrtovanem zastaranju in nenehni menjavi naprav in izdelkov. Podjetja so zaradi pritiska po maksimiranju dobička in zniževanju proizvodnih stroškov naravne in trpežne materiale zamenjala s cenovno ugodnejšimi, izdelki pa so začeli postajati zaprti tehnološki sistemi, ki jih povprečen uporabnik ne more popraviti sam. Ljudje smo se navadili, da izdelkov ne popravljamo, ampak kupimo nove, stare pa zavržemo.
Dolga zgodovina
Tovrstne rabote proizvajalcev niso samo trend zadnjih nekaj desetletij, domislili so se jih že prej. »Takšne prakse so postale izrazitejše z razvojem množične proizvodnje in potrošniško naravnane družbe v prvi polovici 20. stoletja. Ena najbolj znanih je načrtovana zastarelost, pri kateri proizvajalci namerno omejujejo dejansko ali zaznano življenjsko dobo izdelkov in tako spodbujajo njihovo hitrejšo zamenjavo. Pri tem je pomembno poudariti, da vsako zmanjšanje kakovosti še ne pomeni načrtovane zastarelosti,« pojasnjuje izr. prof. dr. Mateja Kos Koklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.
Porabniki takrat večinoma niso poznali ozadja teh odločitev, zato ni bilo neposrednega množičnega odziva. Približno v istem obdobju je General Motors s pogostimi spremembami avtomobilskih modelov spodbujal hitrejše menjavanje vozil, čeprav so bila obstoječa še uporabna. »Gre za psihološko zastaranje, pri katerem izdelka ni treba tehnično iztrošiti, da začne v očeh uporabnika izgubljati privlačnost. Strategija je uspešno nagovarjala željo po novostih in družbenem statusu, čeprav so novi modeli prinašali tudi dejanske tehnične izboljšave,« primer opisuje profesorica.
Takšnih primerov je v zgodovini še veliko. Leta 1932 je nepremičninski posrednik Bernard London med veliko gospodarsko krizo uradno skoval izraz načrtno zastarevanje. Predlagal je celo, da bi država z zakonom določila rok trajanja za vse izdelke. Ko je podjetje DuPont leta 1940 na trg poslalo prve najlonske nogavice, so bile te zaradi edinstvene molekularne strukture in natančne proizvodnje skoraj neuničljive. Ženske so jih lahko nosile mesece ali celo leta, ne da bi se strgale. DuPontovi kemiki so zato dobili navodilo, naj spremenijo formulo in prilagodijo tehnološki postopek, da izdelek ne bo več tako trpežen. Posledice sprememb se opazijo še danes.