V tednu, ko so se direktorji javnih zdravstvenih zavodov umikali s svojih funkcij, zamenjevali pa so jih klienti vladajočih strank, je bilo to povsem očitno: »Kdor ni naš, naj odstopi. Kdor pa je naš, naj vodi državno Gen energijo ali Gen-I.« Recimo SDS-strokovnjak za »glupe zakone«. Čeprav je bil najočitnejši znak politične korupcije, ki ni prav nikogar vznemiril, odstop predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga: tudi Žiga Debeljak se je umaknil, čeprav se je lahko ta državna firma pod njegovim vodenjem postavljala s sijajnimi rezultati poslovanja, on sam pa je imel zagotovljeno menedžersko službo še za cel prihodnji mandat. Ne da Debeljak ni bil pri pravi, ko je to storil, ampak ni bil pri ta pravih.
Korupcija je v politiki največkrat korporativna: podjetja, ki so odvisna od javnih naročil, plačujejo strankam in njihovim politikom: oboji so strankin program v dobro njene blagajne pripravljeni prodati za provizije, manj izbirčni magari za kuhinjo. Neskladja med prihodki in premoženjem Janše in Jankovića, Patria, TEŠ 6, Čista lopata, Istrabenz, prodaja Mercatorja, evangelijska nakazila akademiji Nove Slovenije … so poglavja iste zgodbe. Od srede devetdesetih let do danes ni minil niti en parlamentarni mandat, ko parlamentarne stranke, vladajoče politične stranke po občinah, njihovi voditelji ali njihovi občinski funkcionarji ne bi bili vpleteni v kakšno odmevno korupcijsko afero. Niti en mandat!