Enim se ni zdela dovolj lepa, za druge je bila preveč razgaljena, tretji – in teh je bilo največ – pa so bili prepričani, da je bila predraga, in so vzklikali, da bi se dalo skupni denar porabiti za kaj bolj koristnega. Skratka, nabralo se je dovolj pomislekov, da so lahko mestni možje mirno zavrnili kiparkin veliko večji projekt Sledi panonskih muz. V njem je bila zamisel, da bi na različnih kulturno in zgodovinsko pomembnih točkah po mestu postavili kipe vseh devetih muz. Vsaka bi s svojimi simbolnimi atributi bogatila drugo ulico, vabila obiskovalce na različne lokacije, skupaj pa bi Mursko Soboto seveda spremenile v mesto muz.
Kraji, kjer je na prostem mogoče videti kipe vseh devetih hčera boga Zevsa in titanke Mnemosine, boginje spomina, so sicer sila redki. Najdemo jih pred palačo Achilleion na otoku Krf v Grčiji, v mestu Park City v zvezni državi Utah v ZDA in kot replike v parku v kraju Stowe v Veliki Britaniji, potem pa se seznam pravzaprav konča. Nobenega dvoma ni, da bi se majhno mesto s tako posebnostjo lahko vpisalo na svetovni zemljevid in tako privabilo obiskovalce tudi od drugod. Toda to so bile očitno le umetničine sanje. Danes, ko o njenem projektu Sledi panonskih muz že lahko govorimo le kot o zamujeni priložnosti, je Murska Sobota še zmeraj mesto z dvema hoteloma. To je neka njegova mera, s katero ga še najlažje opišem, ko me po njem sprašujejo tujci, ki še niso slišali zanj in si ne znajo predstavljati, kje živim. Mest z dvema hoteloma je namreč na svetu veliko in po vsej Panoniji so si tudi na pogled bolj ali manj enaka.
Kiparka je v kompozicijo z muzo Erato vključila tudi sovo na rolki in jo opremila z mojim verzom iz pesnitve Sprehajališča za vračanje, ki se glasi: »Ni seglo mesto do oblakov, zato ne ve za svojo majhnost.« S tem mu je hote ali nehote dodala še eno mero, ki pa je seveda pesniška in metafizična, zato omogoča različno razlago. Od dejstva, da mesto pač leži na ravnici in se zato ne more z višin ozreti nase, do namiga, da se zaradi tega morda ne zaveda vseh svojih razsežnosti, ali celo pomisli, da mesto, ki si na tak način dopušča kanček samoironije, s tem pravzaprav priča o svoji širokoglednosti in odprtosti.
Skrivanje spominov
No, kakor koli že, če je duh mesta še lahko kdaj prežet z nečim, kar se ni zgodilo, je njegova resničnost zanesljivo sestavljena le iz tistega, kar se je zgodilo. Posest Belmura je v zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1255, naselje Murazombatha pa leta 1348. Kraj je bil trgovsko in carinsko vozlišče med avstrijsko Radgono in ogrskim Sombotelom in je že leta 1479 dobil sejemske pravice. Posest Belmura z Murazombathom in okoliškimi kraji je v srednjem veku več kot 300 let upravljala ugledna ogrska plemiška družina Széchy, ki je imela v lasti še mnoga druga velika posestva na ozemlju današnje Madžarske in Slovaške.
Leta 1687 je zadnja lastnica, grofica Julija Széchy, po izumrtju moške rodbinske veje to posest prodala Petru Szápáryju. Družina Szápáry je bila v 18. in 19. stoletju ena najvplivnejših ogrskih aristokratskih rodbin. Grof Gyula Szápáry je bil, recimo, celo madžarski premier in večkrat minister, nekateri člani rodbine pa so bili guvernerji in diplomati. V kraje ob Muri so prinesli veliko ugleda, bogastva, vizij in kajpada svetovljanstva. Grad, v katerem so tudi živeli, so preuredili v razkošno baročno rezidenco z angleškim parkom, kapelo in bogato umetnostno zbirko, financirali so razvoj mesta in leta 1907 poskrbeli za železniško povezavo s Körmendom. Zadnji lastnik soboškega gradu je bil grof Ladislav Szápáry, ki je bil med drugim guverner Reke in madžarski veleposlanik v Londonu. Zaradi spremembe meja in dolgov je po prvi svetovni vojni najprej na dražbi razprodal dragoceno opremo, grad pa je leta 1934 kupila občina.
Na začetku prejšnjega stoletja je bila Murska Sobota zunaj grajskih ograj po videzu še zmeraj trško naselje z 2300 prebivalci. Postala je mesto treh cerkva, saj so leta 1908 zgradili še sinagogo, dve leti kasneje pa evangeličansko cerkev. Skupaj so torej tod prebivali katoličani, judje in evangeličani, ki so se sporazumevali v slovenščini, madžarščini in nemščini. Večverski in večjezični značaj je dajal meščanskemu življenju svojevrstno noto, ki jo je potem čas prejšnjega stoletja deloma spremenil. Po razpadu Avstro-Ogrske in priključitvi Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je Mursko Soboto zapustil precejšen del madžarske inteligence in uradništva, predvsem tistih, ki so bili vezani na madžarsko državno upravo, šolstvo in javne službe. Med drugo svetovno vojno, aprila 1944, so soboške Jude odpeljali v taborišča in jih večino umorili v Auschwitzu. Njihova tukajšnja skupnost je tako rekoč nehala obstajati, sinagogo, delo arhitekta Lipóta Baumhorna, pa so po vojni, leta 1954, oblasti porušile.
Po drugi svetovni vojni je tudi slovensko meščanstvo doživelo sistematičen razredni obračun in je bilo kot družbeni sloj potlačeno. Približno 350 trgovcev, obrtnikov in industrialcev je bilo razlaščenih, stare soboške meščanske družine so izgubile vso svojo ekonomsko in družbeno moč. Največjega medvojnega mogotca, lastnika mesne industrije in izvozne klavnice, tudi poslanca jugoslovanske narodne skupščine v kar dveh mandatih, Josipa Benka, je vojaško sodišče obsodilo na smrt in so ga takoj tudi ustrelili. Obe tekstilni tovarni, Cvetičeva in Šiftarjeva, sta bili združeni v državno podjetje Tovarna perila Murska Sobota, ki se je leta 1952 preimenovalo v tovarno Mura. Skratka, v življenju Murske Sobote se je začelo povsem novo in drugačno obdobje, ki je prineslo – paradoksalno ali pa mogoče tudi ne – njen res silovit razvoj.
Že leta 1961 je imelo mesto 6600 prebivalcev, v tovarni Mura pa je bilo zaposlenih 1800 delavk in delavcev. Na parceli, kjer je nekoč stala sinagoga, je zrasla prva velika večstanovanjska zgradba, ki ji domačini še danes pravijo židovski blok. Mesto, ki je postalo regionalno središče, se je potem hitro spreminjalo v veliko stanovanjsko naselje, saj se je na različnih področjih industrializiralo in so vanj prihajali delavci ter uslužbenci iz drugih krajev v Sloveniji in tudi iz Jugoslavije. Socialistične elite, ki so se oblikovale v ozadju družbenega dogajanja, so počasi stopale na mesto nekdanjega meščanstva in vsaj deloma prevzemale njegovo vlogo. Duh novega časa se je po svoje sprijemal z duhom mesta, ki je moralo mnoge svoje navade spremeniti in nekatere spomine skrivati.
Nič ne ohranja mesta budnega
Mesto je dobilo pokrajinski muzej, študijsko knjižnico, kino in gledališče Park, razstavni paviljon in leta 1967 še hotel Diana s kavarno, plesiščem, kegljiščem in nočnim lokalom. Končno je tako imelo skoraj vse, kar imajo velika mesta, in je bilo polno optimizma. Ob tekstilni tovarni Mura je bilo po vsej Jugoslaviji znano po uličnih motociklističnih dirkah, nogometnem klubu Mura, ki je nekaj sezon nastopal v drugi zvezni ligi, Jugoslovanskem bienalu male plastike in pionirju slovenskega stripa in animiranega filma Mikiju Mustru.
Ob popisu prebivalcev leta 1991, le nekaj mesecev pred slovensko osamosvojitvijo, je imelo mesto Murska Sobota že 14.000 prebivalcev. Ob tej številki se velja ustaviti, saj se je tudi naraščanje števila prebivalcev z njo ustavilo. Od takrat je namreč postopoma upadalo in po današnjih ocenah živi v mestu že manj kot 11.000 ljudi. Murska Sobota je ta čas med tistimi slovenskimi mesti, kjer smrtnost presega število rojstev, staranje prebivalstva pa se nezadržno veča. Propad tekstilne industrije Mura, mesne industrije Pomurka, Pomurskega tiska in Kmetijske zadruge Panonka je zelo zmanjšal privlačnost mesta za priseljevanje in spodbudil odseljevanje mlajših generacij. Razen nekaj gostujočih visokošolskih programov tu tudi ni univerzitetnega študija, zato se mladi izobražujejo drugje in pogosto tam ostanejo. Vse to se seveda odraža v življenju mesta in napeljuje k pomisli, da projekt Sledi panonskih muz mogoče ni zamujena priložnost le na področju kulturnega turizma, temveč tudi sicer in predvsem na simbolni ravni. Morda bi plejada muz v mestu spet vzdramila tisto, česar mu v preteklih nekaj desetletjih nekako primanjkuje – namreč navdih, vizijo, ustvarjalnost, drznost, sanje o nečem, kar se zdi na videz nedosegljivo.
No, to se seveda ni zgodilo, saj so taka pričakovanja za večino vse preveč neoprijemljiva ali so celo prepričani, da gre le za metaforo. Pa vendar, mesta so kot ljudje, ki imajo v enakih okoliščinah lahko različne izbire in drugačne usode. Nekateri so dovolj premišljeni, se bolje znajdejo ali imajo preprosto srečo, drugi hodijo po daljši poti, stavijo na napačne konje ali jim kratko malo ne gre vse tako, kot si želijo. In če nadaljujem s pesniškimi primerami, ki se tu kar same ponujajo – skupno življenje mesta je kot prekmurska gibanica, ki je sestavljena iz veliko slojev. Po eni strani so to nanosi, ki jih je pustila zgodovina, po drugi pa zmogljivosti in stremljenja različnih skupin. Duh nekega mesta pa je zmeraj tudi malce nostalgičen. Tukaj pač radi rečemo: »Índa je boukše bilou.« Ali pač: »Nekoč je bilo bolje.« Ob tem pa se niti ne zavedamo – kot je dejal moj pokojni prijatelj, stari Sobočan in znani humorist Jože Ritoper Dodo – da bo tudi ta naš današnji čas za nekoga lahko nekoč tisti »índa«, ko se nam je bolje godilo.
Pa vendar – na kaj pravzaprav pomislijo ljudje v Murski Soboti, ko pravijo, da je bilo nekoč bolje? Nekaj je gotovo skupnega, sicer pa je nostalgija lahko tudi zelo subjektivna. Sam se pogosto spomnim velike kavarne v hotelu Diana, ki je bila pravzaprav plesišče z živo glasbo. Povsem napolnilo se je običajno šele zvečer ob desetih, ko so Murine delavke končale drugo izmeno in so potem prišle malo plesat ter pogosto ostale dlje, kot so nameravale. Danes znamenitega plesišča ni več in v mestu tudi ni nobenega drugega lokala z živo glasbo. Pravzaprav se zdi, da odidejo tu ljudje spat s kokošmi, saj zvečer ulice skorajda povsem opustijo. Razlogov za tako zaspanost je gotovo več, a poglavitni je verjetno ta, da v mestu ni lokalov, ki bi držali mesto budno.
Pogrešam tudi kavarno Jelša. Bila je zadnji lokal v mestu, ki je ohranjal pridih dunajskih kavarn in se nekako navezoval na avstro-ogrsko tradicijo kavarniškega življenja v Murski Soboti. Vsaj skušala je biti, kar je bila že leta 1875 kavarna Cazino, pa pozneje v hotelu Dobray, ki so ga zgradili leta 1909, Kavarna pri kroni. Ali pa so bile med obema vojnama Faflikova, Meolicova, Sočičeva in Benkova kavarna. Skratka, bila je družabni prostor, v katerem so se srečevali ljudje z mnenjem in idejami. V njej sem preživel zadnje obdobje, ko je bilo v lokalu še mogoče obenem seči po časopisu, kavi in cigareti. Tja so zahajali tudi zdaj že pokojni pesniki Milan Vincetič, Jože Olaj in Ernest Ružič. Pa pisatelji Dušan Šarotar, Robert Titan, Milivoj Roš, Štefan Kardoš, profesor Franci Just, umetnostni zgodovinar Janez Balažic in mnogi drugi, ki so bili tedaj del literarnega življenja. Kavarno so zaprli, ker ni prinašala dovolj dobička. O tem, ali je z njo mesto izgubilo kaj več kot le še en lokal, gotovo ni nihče razmišljal.
A kdo naj bi o tem sploh razmišljal?
Mesto postaja generično
Kdo je bil takrat še poklican in voljan misliti mesto kot celoto – in ne le kot seštevek storitev, parkirišč in košev za sortirane odpadke? Bilo je namreč že v novih časih, ki jih zdaj še ni mogoče videti iz prihodnosti in ugotoviti, kakšne sledi bodo v mestu pustili na časovni premici. Grofje in bogati meščani so nekoč prispevali k razvoju mesta, ker je bilo to tudi v njihovem interesu. V času socializma je bilo tako ravnanje v skrbi za skupno dobro celo imanentno. Danes je skupna odgovornost razpršena in izmuzljiva, bogataši pa prepričani, da so s plačilom davka svoje že prispevali. Mesto postaja generično in v takih okvirih o sebi tudi razmišlja. Skrbi za funkcionalnost in utrjuje vtis, da to, kar se mu dogaja, v resnici ni usoda, temveč izbira.
Včasih prišleku, ki to opazi, začuti in me povpraša, povem, da tu živim zato, ker se mi zdi Murska Sobota naravnost idealno mesto za pisatelja mojega kova. V tem odgovoru ni niti kančka ironije, saj tako tudi v resnici mislim. Lepo mi je, ko me kljub življenju v središču mesta zjutraj prebuja žgolenje ptic. Ljubim dopoldanski mir v parku, ki je s svojimi desetimi hektarji eden največjih ohranjenih grajskih parkov daleč naokoli, saj se ponaša s hrasti, starimi že več kot dve stoletji, v njem pa raste še 260 drugih vrst dreves in grmovnic. Letos se je v ribniku naselil celo par mandarinskih račk, ki so v teh krajih sila redke, in to se mi zdi sploh dobro znamenje. Upam, da nista le zaljubljena turista, temveč si bosta tu ustvarila družino in poskrbela za prirastek. Dobra novica zanju in za vse nas, ki se pogosto zadržujemo v parku, je tudi, da ga ta čas prenavljajo. Njegova revitalizacija, kot se temu očitno reče v birokratskem jeziku, je podprta z evropskim prispevkom.
Občutek, da mesto v zadnjih desetletjih ne izgublja le prebivalstva, industrije in gostinskih lokalov z dušo, temveč tudi željo, da bi bilo nekaj posebnega, je morda res lahko osamljen in ga je mogoče tod deliti le z redkimi, vendar je lahko skupna vsakdanjost kljub vsemu prijetna. Panonska upočasnjenost in prekmurska priljudnost sta že sami po sebi nekaj, kar na tujca naredi dober vtis. Mesta, ki ta čas živijo z več navdiha in imajo bogatejše kulturno življenje, pa niso tako daleč. Do Maribora je treba prevoziti 55 kilometrov, do Varaždina 60, do Sombotela 80 kilometrov in do Gradca 100. Štirikotnik, s katerim je Prekmurje že ves čas tako ali drugače povezano, je pravzaprav lep okvir za portret njegove prestolnice. Naslikan je s številnimi nanosi in mnoge plasti so še palimpsestne. Le na tak način je lahko vanj zares ujeta tudi njegova duša, ki ni zavezana le sedanjosti.
